Jajčasta politika

(6980) Poletne počitnice ponujajo priložnost za bolj poglobljena in analitična razmišljanja o svetu, ki nas obkroža. Sam v glavi že nekaj dni premlevam, zakaj so mnogi politiki tako obsedeni z jajci. V izložbi galerije v francoskem Lyonu sem pred dnevi opazil plakat z bivšim francoskim predsednikom Chiracom s cigareto v ustih in enim izmed njegovih ponarodelih citatov. "Dandanes presajamo ledvice, roke in srca, vse razen jajc, ker primanjkuje darovalcev." Moda oziroma, kot bi rekel Jacques, jajca je Chirac vsekakor imel. Najprej tista, recimo jim neprenesena, ki jih je razposajeno uporabljal v celi vrsti zunajzakonskih afer in aferic, ki jih je tiho trpeče prenašala njegova žena Bernadette. Pa ne da bi njena stoičnost v čemerkoli opravičevala prešuštvo njenega moža. Gospa je pač sprejela tradicionalno vlogo cele rajde prvih dam Francije, ki so v imenu republike in nacionalnem interesu diskretno ignorirale predsedniške indiskretnosti. Te so bile, vsaj do Macrona, tako običajne, da bi jih lahko priključili v uradni moto francoske republike.

Enakopravnost, bratstvo, enotnost in ali si že kdaj videla, kakšnega ima predsednik? Ljubico ali ljubice sta imela tako Mitterand kot Hollande. Pri Sarkozyju še vedno ni popolnoma jasno, ali je imel z zakonsko zvestobo težave on ali gospa ali morda oba. Ljubezenske afere prebivalcev Elizejske palače so od oči javnosti držali tako mediji, ki o tem po pravilu niso pisali, čeprav je šlo za javno tajnost, kot javnost sama, ki je, vsaj do nedavnega, imela visoko stopnjo tolerance do posteljnih ekstravaganc politikov, drugih javnih oseb ali sosedov. Kot rečeno, zdaj ni več tako. Tudi Francozi se ne delajo več Francozov. Led je prebil bivši Chiracov šofer, ki je medijem izjavil, da je bil Jacques med predsedniškim osebjem znan kot "gospod tri minute, s tušem vred". Slike Hollandovih nočnih voženj po Parizu z mopedom in motociklistično čelado na glavi so bile kasneje objavljene tudi v nerumenem časopisju. Izkušnje o tem, kako skakati čez elizejski plot, so se tako rekoč prenašale iz generacije v generacijo. Ko je Hollande začel zvezo z eno od svojih predzadnjih ljubic, Valérie Trierweiler, se je po logistični nasvet baje zatekel k eni od Chiracovih prijateljic. Vsaj ko gre za seks, je očitno mogoče preseči tudi največje politične razlike. Ne levo ne desno, ampak naprej. Nazaj. Naprej. Nazaj. Dandanes francoski predsednik ne more več računati na javni molk glede ekstrakulikularnih posteljnih aktivnosti, čeprav, resnici na ljubo, ni videti, da bi Macron glede česarkoli podobnega tak molk tudi potreboval. Jacques Chirac je vsekakor bil predsednik starega kova, a tega sam, vsaj glede zakonske zvestobe in odnosa do žensk, nikakor ne bi dajal za zgled. Ne gre za moraliziranje o odnosih v zakonu z Bernadette, ampak ker je predvsem jasno, da je stari jarec, kljub vsemu francoskemu šarmu, ženskam dvoril predvsem s pozicije položaja in moči, ki jo je užival. In to, milo rečeno, ni lepo in ni prav.

Chirac je rad dajal vtis, da ima jajca, tista prenesena, tudi v politiki. Včasih je bilo to simpatično, drugič manj, odvisno od konteksta in verjetno tudi političnih prepričanj opazovalca. O političnih nasprotnikih, ki jih ni cenil, je rad dejal, "da se mu enega dotaknejo, pa drugi sploh ne trzne". In ja, spet govorimo o jajcih. Politični mačizem se je odražal tudi v njegovi znani paroli, da so šefi zato, da šefujejo, in da oblast ni nekaj, kar se lahko deli. Vsaj v tem ga radi oponašajo tudi mnogi njegovi politični zanamci, ne le v Franciji, ampak tudi drugje. Brez francoskega šarma.

Chirac je svojo odločnost in privrženost francoski drugačnosti (da ne bomo govorili zgolj o jajcih) pokazal tudi med prvo iraško vojno, ko je bil eden redkih zahodnih politikov, ki so se uprli ameriškim pritiskom glede nujnosti vojaške intervencije proti Sadamu Huseinu. V slovenskih in ne samo slovenskih ušesih prav gotovo še vedno odmeva njegova prezira polna opazka ob podpisu vilenske izjave, ko je dejal, da so podpisniki zamudili priložnost, da bi bili tiho. Chirac je lani umrl, tako da danes žal ne moremo računati, da bi nam naredil uslugo in ponovil vajo.

Z jajci, kot vemo, se je precej ukvarjal tudi bivši ameriški predsednik Bill Clinton. Sam imam že dolgo v glavi citat, ki naj bi bil njegov. Jajca, ne pa javno mnenje, naj bi bil nekoč izjavil vrli Hillaryjin soprog in s tem verjetno želel povedati, da je v politiki včasih potreben pogum za sprejetje nepopularnih odločitev. Ali je Bill to res izjavil, ne vem, vemo pa, da je tudi Clinton imel težave z igrivostjo svojih "dobesednih" mod, z afero, ki je zapisana ne le v anale, ampak tudi na modro oblekico ene od bivših pripravnic v Beli hiši. Da ima kljub kratkim prstom velika, saj veste kaj, se prav tako zelo trudi dokazati sedanji stanovalec Bele hiše, ki je svoj pristop k dvorjenju ponazoril z izjavo, da ženske zagrabi za, saj veste kaj, one pa mu to kar pustijo. Kakšen car! Pa pustimo ob strani dejstvo, da je šlo v večini primerov za transakcijske interakcije in ga je nadlegovanje tujih mednožij pogosto udarilo po lastnem žepu, ali pred izvršenim dejstvom ali pa po njem. Laž ima kratke prste in debelo denarnico in si to očitno lahko privošči.

Glede na vse to bi človek dejal, da bomo v politiki dosegli kvalitativen preskok, če bo v njej manj jajc. Najprej tistih neprenesenih. Nisem pristaš kakršnegakoli stereotipiziranja in zato ne verjamem, da so ženske boljši politiki zgolj zato, ker so ženske. Je pa dejstvo, da jih je v politiki izjemno malo, a to samo po sebi pomeni, da na najvišje položaje sistematično postavljamo talente in "talente" iz zgolj polovice izbora potencialnih kandidatov. Več žensk na vodilnih položajih zato ni samo imperativ enakopravnosti med spoloma, ampak tudi pogoj za boljšo politiko. Čista matematika. In ne, ne boste me prepričali o nasprotnem z navajanjem posameznih primerov, v katerih so se ženske pokazale ali pa se vedno aktivno dokazujejo, da so popolnoma nedorasle položaju. Ena zbegana lastovka pač še ne odnese pomladi.

Tudi nedobesednih jajc bi lahko bilo v politiki bistveno manj. Za pogumne in pomembne odločitve, kot je bila tista Chiracova glede iraške vojne, ne potrebujemo mačizma, ampak zgolj odločnost, dostojnost, strokovnost in načelnost. Če kaj, potem v politiki krvavo potrebujemo prav to. Namesto tega imamo celo rajdo tipov, politikov in njihovih trolov, ki svojo moškost dokazujejo z žaljenjem, primitivnostjo, grobostjo in popolnim prezirom do civilizacijskih in demokratičnih načel. Ali to pomeni, da imajo jajca ali ne, prepuščam vaši oceni; kar se mene tiče, bi jih natančneje opisal kakšen drug organ.