Lucidni interval
(8269) Četrt stoletja je minilo od tistega dopoldneva, ko sem s prepotenimi rokami sedel pred komisijo v zgradbi Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu. Šlo je za zadnjo preizkušnjo, ki bi mi lahko, ali pa tudi ne, odprla pot k zaposlitvi v Svetu Evrope. Kaj so me spraševali, se ne spomnim več, razen zadnjega vprašanja. "Ali menite, da je bila slovenska osamosvojitev popolnoma legalna in legitimna, saj gre pri samoodločbi za pravico, ki je v mednarodnem pravu precej omejena in se je do zdaj uporabljala predvsem v kontekstu dekolonizacije?" Pet, šest parov oči se je uprlo vame, precej brezizrazni pogledi, brez indicev, kakšen odgovor so pričakovali od mene. Bilo mi je jasno, da je to vprašanje, kjer je zadeva lahko dobljena ali izgubljena. Če pričakujejo negativen odgovor, jih bom pač razočaral, naj se gredo solit, sem si mislil in z več samozavesti v glasu, kot sem jo čutil v sebi, odgovoril. "Poleg dejstva, da je pravico do samoodločbe vključevala tudi ustava bivše skupne države, je bila osamosvojitev rezultat izjemno visokega soglasja in demokratično izražene volje državljanov Slovenije, predvsem pa je šlo za edini način, da se ubranijo demokratične pridobitve in aspiracije slovenskega naroda, ki jih je življenjsko ogrožal nacionalistični in avtoritarni Miloševićev režim." Po odzivu komisije mi je postalo jasno, da imam službo v žepu. Tistega daljnega leta 1995 je bil slovenski potni list na mnogih mejah še vedno eksotična atrakcija, a za ljudi v organizaciji, ki ima mandat, da ščiti in promovira pluralistično demokracijo, temelječo na človekovih pravicah in demokratični vladavini prava, je bila Slovenije zgodba o uspehu. Kontrast z nekaterimi drugimi deli bivše države, v katerih so vladali avtoritarni konvertiti, ki so z nacionalizmom, šovinizmom in sovražnim govorom manipulirali in zaslepljevali množice, si podrejali državne institucije, preganjali politično opozicijo, neodvisne medije in civilno družbo in kradli iz državnih malh, je bil pač prevelik. Odločitev kateregakoli naroda, da ubeži takšni usodi in se opredeli za progresivne, demokratične vrednote, je bila po njihovi oceni legalna, legitimna in vredna vse podpore.
Prva leta službovanja so bila po eni strani polna vznemirjenja. Po hodnikih Palais de l'Europe, kjer ima Svet Evrope sedež, je tekel adrenalin. Delali smo zgodovino, spreminjali smo svet. Desetletja trajajoča ideološka delitev evropske celine je bila končana, zmagalo je vseevropsko soglasje za družbo, temelječo na vrednotah liberalne demokracije. Po drugi strani pa sem pogosto opazil, da je moj odgovor na vprašanje, s čim se ukvarjam, naletel na začudenje in nezainteresiranost. "Demokracija in človekove pravice? Zehanje. Zakaj se je pa treba s tem ukvarjati, saj smo vendar vsi za?"
V 25 letih se je marsikaj spremenilo. Vprašanja demokracije in človekovih pravic nikogar več ne puščajo ravnodušnega, predvsem pa nismo več vsi za. Del odgovora, zakaj je tako, je v eni redkih pametnih izjav, ki jih je v življenju izustil bivši ameriški podpredsednik Dan Quayle. "Smo na nepovratni poti v več svobode in demokracije, a to se seveda lahko spremeni," je izjavil po padcu berlinskega zidu. Ali je imel Quayle več informacij kot Francis Fukuyama ali pa se je človeku, ki ne slovi ravno po bistroumnosti, zgodilo tisto, čemur se v rimskem pravu in psihiatriji reče lucidum intervallum. Preblisk prisebnosti. Pred ponovnim poslabšanjem.
Zgodovina se seveda ni končala leta 1989 niti 1995. Od takrat se je spremenilo marsikaj, predvsem na slabše. Kaj in kako, je dolga zgodba, ki jo vsak vidi in pripoveduje na svoj način. Mislim, da je bil eden od razlogov ravno v tej trdni veri v ireverzibilnost poti v demokracijo. V navdušenju smo postali malomarni, verjeli smo, da bodo šle stvari same od sebe, po neki notranji in nezaustavljivi logiki. Verjeli smo, da je dovolj, da novim demokracijam pomagamo vzpostaviti demokratične institucije, sprejeti spodobne ustave in zakonodaje, organizirati redne volitve, potem pa bo vse šlo kot po tirnicah v vedno lepšo, svobodnejšo in varnejšo prihodnost. A vse, kar je na tirnicah, se lahko tudi iztiri. Izkazalo se je, da je za delujočo demokracijo potrebno več kot le institucije. Potrebna je tudi politika z integriteto in privrženostjo demokratičnim vrednotam, potreben je učinkovit, ne zgolj formalen nadzor izvršne oblasti. In na koncu, delujoče demokracije ni brez državljanov, ki razumejo, sprejemajo, podpirajo demokratične vrednote, ki so pripravljeni in imajo možnost, da se angažirajo in imajo družbeni vpliv. Pri tem izpitu je v zadnjih desetletjih padla večina držav. Pred dnevi sem v videokonferenci sodeloval v razgovoru z mladim danskim političnim aktivistom iz ene od "tradicionalnih" političnih strank. Fant je zatrjeval, da demokracija in politični pluralizem ne delujeta in da se ljudem, ki žive v avtoritarnih režimih, pogosto godi bolje kot nam. V zadnjih 25 letih smo dobili novo generacijo Evropejcev, v kateri mnogim ni mar za demokratične vrednote, tudi zato, ker ne vedo, kaj se lahko zgodi, če ni več demokracije, ni več političnih svoboščin, ni več politične odgovornosti, ne človekovih pravic, človečnosti in solidarnosti.
Pozabili smo na socialne pravice in socialno varnost, pri katerih seveda ne gre za nikakršen levičarski komplot. Nedeljivost političnih in socialnih pravic določata tako Evropska socialna listina Sveta Evrope, sprejeta leta 1961 in obnovljena 1996., in Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah Združenih narodov iz leta 1966. Socialna varnost je bila od samega začetka del evropskega povojnega civilizacijskega modela, vsaj dokler ga niso načela nedoslednost, kratkovidnost in oportunizem politike. Pajdašenje z ekonomskim neoliberalizmom je dobilo nov zagon, ko je Margaret Thatcher odkrila Hayeka in njegovo knjigo s preroškim naslovom Pot v hlapčevstvo, zadnjo zelo bolečo brco pa je socialni varnosti in pravičnosti zadala zadnja (do zdaj) finančna kriza, predvsem pa način, kako se je politika v večini delov sveta, tudi v Evropi, lotila njenega reševanja. Ustvarila je ogromen bazen razžaljenih, jeznih in ponižanih ljudi, ki so komaj čakali, da se pojavi kdo, ki bi jim pomagal vladajočim političnim in gospodarskim garnituram pokazati sredinec. Ponovno priložnost za razmah je dobil populizem, levi, predvsem pa desni, avtoritarna mimikrija demokracije, ki za mnoge resnične probleme in krivice dosledno ponuja najslabši možni odgovor.
Tam, kjer je danes v svetu na oblasti, je populizem vse manj sramežljiv v demontiranju demokratičnih institucij in varovalk, politične konkurence, neodvisnih medijev, pravosodja in civilne družbe. A obenem je nekaterim populističnim politikom v Evropi, vsaj za zdaj, še vedno do zunanjega prestiža. Želijo se predstavljati kot del tradicionalne desnice in se, kot grde sestre v Pepelkine čeveljce, na silo tlačijo v že malce zlizani, a še vedno ugledni gvant evropskega konservatizma. Pri tem pa je najbolj paradoksalno to, da svojo desnost utemeljujejo in merijo predvsem v odklonu od vrednot, ki so jih po drugi svetovni vojni vpeljale in utrjevale po večini krščanskodemokratske in ljudske stranke v zahodni Evropi. V tej rokohitrski zamenjavi tez je tako vsak, ki zagovarja človekove pravice, neodvisnost sodstva in svobodo medijev, kar naenkrat označen za ekstremnega levičarja. Bedasto, a v psihozi populistično podpihovane iracionalne zaslepljenosti pogosto učinkovito. Zaradi tega bi moralo biti nerodno predvsem tistim politikom na desni strani političnega spektra, ki ne pristajajo na tezo, da so bili Adenauer, Schumann in de Gasperi agenti kominterne. Nevarno je pa za vse. Pot v več demokracije in svobode očitno ni bila nepovratna, zato lahko upamo, da ni nepovraten tudi sedanji zasuk k temnejšim obdobjem iz evropske zgodovine. A nekatere nepovratnosti so bolj žilave od drugih. Svobodo in demokracijo je bistveno lažje izgubiti, kot si ju spet priboriti nazaj. Če nas ne bo kmalu srečala pamet, se nam lahko zgodi, da se bo to zadnje, daleč najdaljše obdobje relativnega miru in stabilnosti v evropski zgodovini končalo zgolj kot kratkotrajna izjema. Lucidni interval.