Zdrava pamet in debel krompir

(8154) So ljudje, ki v vsaki krizi vidijo priložnost. Ne, ne govorim o posrednikih zaščitne opreme, ker nimam navade komentirati dnevnopolitičnih kolobocij, pa naj bodo še tako ekstravagantne. Mislim na tiste nepoboljšljive optimiste, ki v vsaki nesreči, v vsaki polomiji in neprijetnosti vidijo žarek svetlobe. To so ljudje, ki v žarometu prihajajoče lokomotive vedno prepoznajo luč na koncu tunela. V večini primerov ne mislijo nič slabega in ne škodijo, le nadležni so. Ko je izbruhnil covid-19, so nekateri začeli napovedovati, da bo virus ponovno vzpostavil spoštovanje do znanosti, racionalnosti in stroke in na splošno odplaknil šarlatane in mešetarje neumnosti in laži na vseh področjih, od antivaxxerjev do zanikovalcev podnebnih sprememb in seveda populistov. Luč na koncu tunela.

Populisti so zanimiv primer. Kot vse druge jih je kriza zasačila s spuščenimi hlačami, čeprav tega, za razliko od večine drugih, nikoli ne bodo priznali. Poleg tega so se znašli in v krizi začutili priložnost. Ne govorim o nepoboljšljivem optimizmu, ampak o namerah, da se na lokomotivi, ki leti iz tirnic, še hitreje pritisne na plin. Pandemija je pomembno vplivala na vse štiri stebre populistične paradigme, na strah, sovražnike, krivce in nerazum.

Glede strahu gre virus populistom zelo na roke. Prestrašeni smo vsi, ne glede na civilizacijski svetovni nazor in politično prepričanje. Ni presenečenje, da so med nami tudi tisti, ki so v trepetanju pred to zoprno nadlogo padli na finto lažne izbire med zdravjem in varnostjo na eni strani in svobodo in demokracijo na drugi. Pri tem seveda ne mislim na nekatere ukrepe, ki so jih v odgovoru na krizo uvedle skoraj vse države na svetu, ki začasno omejujejo ali ukinjajo nekatere pravice in svoboščine. Takšne ukrepe predvideva večina ustavnih ureditev in so v skladu z mednarodnimi standardi, vključno z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah, dokler so upravičeni, sorazmerni in časovno omejeni. To je predvsem za skrb, da se pod plaščem boja proti virusu včasih skrivajo namere o trajnejših odpravah demokratičnih pravic, svoboščin in varovalk, od parlamentarnega nadzora, medijev do civilne družbe. Voda na mlin izkoriščanju in zlorabi upravičene zaskrbljenosti ljudi za uvajanje vprašljivih ukrepov so bili tudi pozivi tistih politikov in strokovnjakov, ki so, morda celo dobronamerno, pozivali ne le k previdnosti in odgovornosti, ampak k paniki. Pri tej gre, po definiciji, za stanje, v katerem je strah tako močan, da prevlada nad razumom. Racionalnost, podrejena strahu, pa ni le najslabši možni odgovor na zdravstveno krizo, ampak tudi najlepše darilo tistim, ki skušajo ljudi prepričati, da morajo zaradi zdravja žrtvovati imunski sistem demokracije.

Populizma seveda ni in ne more biti brez sovražnikov. Bes je odlično sredstvo za slepljenje in manipulacijo. Da bi ljudje pristali na stvari, ki jim objektivno škodijo, morajo nekoga sovražiti bolj kot imajo radi sami sebe. Tukaj pandemija populistom ni šla najbolj na roke. Virusa se lahko bojiš, težje ga sovražiš. Tista prava, žmohtna, slepa in kipeča mržnja, ki je pogonsko gorivo iztirjene populistične lokomotive, potrebuje otipljivejšo tarčo, po možnosti z imenom in obrazom nekoga, ki ga lahko ozmerjaš, brcneš v rit in mahneš po buči, pa naj bo to fizično ali zgolj verbalno. A kot rečeno, populizem se je hitro znašel. Če ne moreš sovražiti virusa, potem pač agresijo projiciraš na tiste, ki jih lahko. Gonja proti kritičnim glasovom in političnim nasprotnikom in fiksacija z migranti služi podpihovanju in vzdrževanju predsodkov, ki jih populizem potrebuje za obratovanje. Z vidika populizma je pravzaprav vseeno, koga ne maramo, pomembno je le, da ne maramo dovolj slepo in temeljito.

Populizem za preživetje potrebuje tudi krivce. To je logično. Populistična politična paradigma ne predvideva odgovornosti za lastna dejanja, grehe in napake. Po resnici povedano je zavračanje odgovornosti priljubljeno med politiki vseh barv in deklariranih načel. Med nekaterimi domačimi politiki različnih barv je še posebno priljubljena finta, da je vsaka kritika na njihov račun "politično motivirana". Ja, kakšna pa naj bo? Se vam je že kdaj zgodilo, da ste imeli po servisu reklamacijo, potem vas je pa majster nahrulil, da so vaši očitki avtomehanično motivirani? A če prevzemanje odgovornosti diši le redkim v politiki, so populisti metodologijo iskanja grešnih kozlov pripeljali do popolnosti. Ne gre le za reševanje lastne kože, ampak za načrtovan, integralni del populističnega političnega modela. Kazanje s prstom zasleduje dva cilja. Prvi je poizkus diskreditacije politične konkurence in kritičnih glasov. Kot vemo, so v ZDA za vse gorje krivi Barack Obama, demokrati in lažnivi mediji. V času koronakrize tudi Kitajci. In seveda mednarodne organizacije in celoten koncept mednarodnega reda, ki temelji na pravilih in sodelovanju. V Evropi je priljubljena tarča tudi Evropska unija. Drugi cilj je alibi za nereševanje težav. Za reševanje kriz populizmu pogosto zmanjka sposobnosti, predvsem pa nima prave motivacije. Človeška stiska, krivice in težave, za katero lahko obtožiš nekoga drugega, zanj niso problem, ampak priložnost.

In na koncu še tisti zadnji člen v verigi, s katero populist državo in ljudi vklepa v službo lastnih interesov – odločni ljudski njet racionalnosti, dejstvom, znanosti in znanju. Dlje ko je populizem na oblasti, bolj je življenjsko odvisen od slepe pokorščine svojih podpornikov. Razum in logika sta takšni ubogljivosti in upogljivosti v napoto. Ko je izbruhnil covid-19, je na začetku kazalo, da bo preživitveni nagon ljudem ponovno vzbudil rešpekt do stroke. A ni dolgo trajalo. Nekaj so k temu prispevali tudi eksperti, s kakofonijo analiz, grafov in modelov, ki so napovedovali vse mogoče in nemogoče. Če ne bi bilo covida-19, sploh ne bi vedel, koliko je v svetu "uglednih znanstvenikov z uglednih univerz". A upravičeni kritiki navkljub bo razumen človek v odločitvah glede lastnega zdravja vendarle raje zaupal strokovnjaku kot šarlatanu. Ali pa tudi ne. Včasih se zdi, da je v odgovoru na sanitarno krizo stroka vse bolj v napoto. Opazil sem subtilne spremembe v jeziku. Skrbi me, ko se manj govori o odgovornosti, racionalnosti, stroki in več o kmečki pameti in zdravem razumu. Naj takoj povem, da gojim do kmetov veliko spoštovanje. Čeprav je debel krompir indic, da se med junaki na traktorjih, kot v vsaki populaciji, najde tudi kdo, ki počasneje razmišlja, jim sam vendarle popolnoma zaupam. Glede kmetijstva. Če se odločim, da na vrtu posadim koruzo in redim drobnico, po nasvet ne bom šel k svojem urologu. In nasprotno. Še bolj pa mi gredo kocine pokonci, ko slišim izraz zdrav razum. Ta namreč namiguje na obstoj nekega drugega razuma, nezdravega razuma, neke racionalnosti, temelječe na dejstvih, stroki in znanju, ki je v populistični interpretaciji škodljiva za narod. Podobnost s konceptom izrojene umetnosti seveda ni zgolj naključna. Koncept uporabe zdrave kmečke pameti v iskanju rešitve na zdravstveno krizo je prejšnji torek do absurdnega vrhunca pripeljal kdo drug kot Donald Trump, ko je na svoji vsakodnevni tiskovni konferenci omenil, da bi proti covidu-19 lahko pomagalo vbrizgavanje belila in razkužila v telo. Če razkuži klopce v parku, zakaj ne bi tudi pljuč? Njegova svetovalka za zdravstvene zadeve je med to neverjetno izjavo komaj krotila svojo obrazno mimiko in govorico telesa. Vseeno pa je dan kasneje svojega šefa skušala braniti, češ da se je, kot to rad počne, zgolj pogovarjal sam s seboj. To njeno ravnanje je še bolj pomilovanja vredno kot njegova skrajno butasta in nevarna izjava, zaradi katere se je dan kasneje izmotaval, da je šlo zgolj za sarkazem. Našega zdravja, svobode in demokracije ne ogrožajo zgolj tisti, ki to počnejo iz omejenosti ali ideologije, ampak tudi tisti, ki jim to iz oportunizma omogočajo. So madeži, ki jih ne izpere niti varikina. Tega ne mislim zgolj kot sarkazem.