Kače in lojtre

(8409) Ko mi je pred dnevi urednik predlagal, da za naslednjo kolumno napišem nekaj vtisov o tem, kako korono preživljamo v Franciji, sem okleval. Najprej zato, ker se mi je opisovanje lastnih dogodivščin v trenutku, ko podobne izkušnje, pogosto v bistveno težjih, dramatičnih in nevarnih okoliščinah, preživlja ves svet, zazdelo preveč arogantno. Veliko beremo o tem, v kako težkih pogojih v nekaterih delih sveta dela zdravstveno osebje, še posebno v Italiji, in prav je tako. Poleg njih ima v današnjih časih več štofa za pisanje kolumn od mene vsaka prodajalka v trgovini, vsak poštar, policist, smetar, šofer, vsak zaposleni v domovih za ostarele, vsi tisti, ki nam večini omogočajo, da se lahko v relativnem udobju zapremo v svoja domovanja in počakamo, da se ta nočna mora enkrat konča.

Drugi razlog za oklevanje glede pisanja o koronavirusu je ta, da se za razliko od mnogih, ki jih berem na družabnih omrežjih, nimam za strokovnjaka za epidemiologijo. Od mene zato ne pričakujte ne grafov ne napovedi, takšnih in drugačnih. Še več, prejšnji vikend sem se odločil, da se odpočijem od neprestanega spremljanja situacije po svetu. Po dveh dneh omrežnega počitka sem ugotovil, da so bile posledice moje odsotnosti na razvoj epidemije v svetu komaj zaznavne, za moje duševno počutje pa zelo dobrodejne. Tovrstno izkušnjo priporočam mnogim, ki svojih prstov že tedne ne morejo odlepiti od twitterja.

Zadnji razlog pa je bil preprosto ta, da sem kot mnogi drugi zelo kmalu spoznal, da delo in šolanje na daljavo niso nikakršne počitnice. Naloge, ki bi jih v normalnih okoliščinah opravili na hitro in brez posebnih težav, zahtevajo bistveno več časa in napora. Za izvenšolske dejavnosti, kot je pisanje kolumn za Večer, preprosto zmanjka časa in energije. Sem pa po naravi trmast. V treh letih, odkar sem bil povabljen k pisanju za Večer, niti enkrat nisem izpustil termina. Ni govora, da bi zaradi enega zoprnega virusa prvič naredil izjemo.

Francija je, po zadnjih podatkih, za Italijo, Španijo in Nemčijo evropska država s četrtim največjim številom obolelih. Smrtnih žrtev je precej več kot v vzhodni sosedi. Živim v regiji Grand Est, ki je zaradi enega od zgodnjih žarišč v mestu Mulhouse, kakih 120 kilometrov južneje od Strasbourga, ena najbolj izpostavljenih v državi. Bolnike iz strasbourških in drugih alzaških bolnišnic z vlaki in vojaškimi letali odvažajo v druge dele Francije, za zdaj še manj prizadete, pa tudi v bolnišnice v sosednji Nemčiji. Takšne nesebične geste solidarnosti med državami in ljudmi ne bodo nikoli pozabljene, prav tako pa ne v svetu žal tudi pogosti primeri sebičnosti, nestrpnosti in nacionalizma, ki v boju proti globalni grožnji ni le neizmerljivo butast, ampak tudi neučinkovit in nevaren.

Strogo omejitev gibanja so v Franciji uvedli pred slabimi 14 dnevi, potem ko so prepolni parki na sončno nedeljo pokazali, da se ne gre zanesti zgolj na razumnost, odgovornost in solidarnost ljudi. Od takrat se je marsikaj spremenilo. K temu je pripomoglo skokovito naraščanje primerov v državi in drugod po svetu, poleg tega pa tudi dejstvo, da nihče ne sme na ulico brez pisnega potrdila, da gre v službo, po nujne nakupe ali k zdravniku. Dovoljeno je tudi enourno ukvarjanje s športom, največ en kilometer od doma. Tisti, ki so v matematiki bolj doma kot jaz, so hitro izračunali, da jim to omogoča tek v 3,14 kilometra dolgem krogu. Potrdilo je, kot pravijo Francozi, "sur l'honneur", na čast. Obrazec je dostopen na portalu ministrstva za notranje zadeve, natisneš, izpolniš in podpišeš ga lahko sam, če pa si, kot jaz, brez tiskalnika, pa ga enostavno prepišeš na kos papirja. Kazen za sprehajanje brez potrdila je 200 evrov. Čast gor in dol, do prejšnjega četrtka je bilo opravljeno 3,7 milijona kontrol in izdanih 235 tisoč kazni. Za povratnike se kazen lahko hitro poviša na 3750 evrov in šest mesecev zapora. Danes, ob tistih redkih priložnostih, ko se vendarle odpravim od doma, je slika zato precej drugačna. Na cesti je sorazmerno malo ljudi, pred trgovinami in lekarnami, tako kot v Sloveniji in drugod po svetu, ljudje mirno čakajo v predpisanem razmaku. Čeprav smo v regiji, ki se po številu primerov približuje italijanskim statistikam, med ljudmi ni čutiti pretirane napetosti, niti panike. So pa, seveda, zaskrbljeni. A pod tanko fasado navidezne "normalnosti" se skriva grozljiva realnost bližnjih bolnišnic. Pretresljive zgodbe italijanskih zdravnikov, ki so jih okoliščine prisilile v triažo, kdo dobi možnost za preživetje in kdo umre, so tukaj že vgrajene v sistem. Na respiratorje gredo le mlajši od 80 let. V Mulhousu je črta med upanjem na preživetje in verjetno smrtjo še pet let nižje. Obolelih iz domov za starejše načeloma ne sprejemajo v bolnišnično oskrbo. Tam umrli se ne vštevajo v uradno statistiko. Če se bo tako nadaljevalo, bo Alzacija ostala brez dedkov in babic. Moje pisanje ni moralna sodba, vsaj ne zdravnikov, ki jih pomanjkanje opreme postavlja v nemogoč položaj, le ugotovitev in obžalovanje grozljive nemoči in civilizacijskega poraza.

Ravno med pisanjem izvem, da je na covid-19 pozitiven tudi britanski predsednik vlade Boris Johnson. To, da je med obolelimi vedno več znanih obrazov, od princa Charlesa do Toma Hanksa, je nekatere pripeljalo do izjav, da virus socialno izenačuje, saj ogroža vse, ne glede na premoženje, socialni status, barvo kože in tako naprej. Ja, seveda, tako kot dež in mraz. Pozimi zebe tako Toma Hanksa kot brezdomce. Resnica je ravno nasprotna. Covid-19 diskriminira in poglablja socialne in druge razlike. Najprej pri dostopu do zdravstvenih storitev, glede tega so predvsem Združene države tempirana bomba, ki bo vsak trenutek nehala tiktakati. Da ne govorimo o revnejših državah v manj razvitih delih sveta, kjer zdravstvena infrastruktura skoraj ne obstaja. Korona diskriminira med mlajšimi in starejšimi. Medgeneracijski odnosi v zadnjem času preživljajo vrsto preizkušenj, od lokalnih, kot je bil brexit, do globalnih, kot so okoljske spremembe, glede katerih mnogi mladi starejšim očitajo, da jih puščajo na cedilu. Pri koronavirusu bi lahko bili očitki podobni, le smer je nasprotna. Razlike so tudi v učinkih ukrepov za zajezitev krize, ki vseh ne prizadene na enak način. V prvih dneh so v Franciji tudi brezdomcem izdajali globe za nedovoljeno gibanje na javnih površinah. Po burnih reakcijah so to prenehali, a dvomim, da so vsem zagotovili ustrezna zatočišča. V Svetu Evrope pripravljamo vrsto priporočil glede učinkov izolacije na nekatere najbolj ogrožene skupine, žensk, ki so žrtve družinskega nasilja, otrok. Zelo izpostavljeni so ljudje, predvsem starejši, ki živijo sami, tisti, ki imajo druge bolezni, pa sedaj nimajo več dostopa do zdravljenja. Domovi za ostarele, ne le v Franciji, postajajo tragični epicentri epidemije. Komisarka za človekove pravice in Komisija za preprečevanje mučenja Sveta Evrope sta izdali opozorila in napotke za ravnanje glede beguncev in glede zapornikov. Drugi socialni cunami nam grozi, ko se bodo države začele soočati z gospodarskimi in finančnimi posledicami epidemije. Po ocenah mnogih ekonomistov bo ta še globlja kot tista iz leta 2009. Edino upanje je, da smo se iz zadnje krize in predvsem iz napak, ki smo jih zagrešili v njenem reševanju, česa naučili. Če se nismo, nam tudi cepivo ne bo pomagalo, da preživimo kot civilizirana, humana in svobodna družba.

Ko v naši družini opravimo vse službene in šolske opravke, skušamo čim več časa preživeti skupaj in čim manj pred zasloni. Največji hit zadnjih dni je na roke narisana stara indijska namizna igra s kockami, v kateri ti na poti do cilja po bližnjici pomagajo lestve, če pa naletiš na kačo, zdrsneš po igralni tabli navzdol. Igramo ure in ure in na misel mi je prišlo, kako je igra prispodoba časa, ki ga živimo. Pogosto, ko začneš upati, da se stvari začenjajo obračati na bolje, naletiš na zoprnega pitona in zdrkneš nazaj v obup. Po drugi strani pa lahko v trenutkih, ko ti gre najbolj za nohte, nepričakovano naletiš na lojtro, ki te popelje naprej in proti zmagi. Iz lastnih izkušenj lahko povem, da zadeva včasih traja prav zoprno dolgo, ampak enkrat jo je vendarle konec. Nekdo zmaga, drugi izgubijo. Upam, da bo vsaj glede zadnjega po koronavirusu drugače.