Bitka na Sutjeski
(7277) V nedeljo so v Franciji potekale lokalne volitve kljub sicer zelo strogim ukrepom za preprečevanje širjenja epidemije. O primernosti organiziranja volitev v tej situaciji ne bom polemiziral, a sem se odločil, da grem volit. Vzel sem svoj svinčnik, paket dezinfekcijskih robčkov, sedel na kolo in pazil, da ohranim varno razdaljo do drugih volivcev in članov komisije. Kar se moje osebne varnosti tiče, mislim, da s tem nisem tvegal nič več kot ob obisku lekarne. Sem pa, upam, pripomogel k obrambi demokracije, ki je v krizah vedno med najbolj ogroženimi dobrinami. Raziskave javnega mnenja v zadnjih dneh so pokazale, da se je kar tretjina volivcev odločila, da zaradi virusa ne gre na volišča. Preden je vlada v soboto zvečer zaprla vse gostinske lokale v državi, je bilo o tem gotovo veliko gostilniških debat. Druge raziskave so istočasno razkrile, da je strah pred okužbo le neznatno vplival na higienske navade Francozov. Recimo glede umivanje rok po obisku stranišča. Takih, ki gredo na sekret in si roke mirno vtaknejo v žep ali brskajo po nosu, je bilo prej 29, zdaj pa 28. Odstotkov, ne Francozov. Gotovo ste opazili podobnost v številkah. Korelacije ne morem dokazati, a sumim, da obstaja. Kričanje in panika so redko zaveznik odgovornosti in razuma. V tem primeru tudi higienskega minimuma.
Hitrost, s katero se nam normalno življenje postavlja na glavo, je neverjetna. V zadnjih dneh, kot bi rekel Lenin, se dogajajo desetletja. Službeno pot v Zagreb sem odpovedal prejšnji petek, le nekaj ur pred tem, ko so bili vsa potovanja in sestanki odpovedani za vse zaposlene v Svetu Evrope. Mednarodna organizacija, ki ne more imeti mednarodnih poti in sestankov, je v hecnem položaju. Prve dni delovnega tedna smo porabili za saniranje najbolj urgentnih zadev, povezanih z odpovedmi, da bi minimizirali negativne učinke na nadaljnje delo. V mojem direktoratu smo se zelo hitro začeli pripravljati tudi na kolektivni prehod na delo od doma. Ta praksa pri nas, tako kot v mnogih drugih organizacijah in podjetjih, obstaja že dolgo časa, a je namenjena zgolj občasnim, krajšim obdobjem dela posameznikov, pri samostojnih nalogah, kot je pisanje poročil, projektnih osnutkov, govorov in tako naprej. Jasno je, da to ni model, ki bi lahko deloval, ko na delo z doma pošljemo 170 ljudi, kolikor jih je zaposlenih v mojem direktoratu, ki naj zagotovijo nadaljevanje poslovne operativnosti organizacije kot celote. Ne morejo vsi sedeti doma in pisati poročila s sestankov, ki jih ni. V dveh dneh smo zato s sodelavci pripravili seznam nalog in aktivnosti, ki so primerne za delo v novih okoliščinah, za vsako od teh aktivnosti pa smo formirali majhne ekipe štirih ali petih ljudi. Naloga za vzpostavitev načina komuniciranja in sodelovanja znotraj vsake ekipe je prepuščena vodji ekipe, glede na naravo dela in tehnične opremljenosti sodelavcev. Vzpostavili smo protokole za varnost in kontinuiteto administrativnega in finančnega poslovanja. Sodelovanje se vzpostavlja mrežno, med ekipami. Pripravili smo preproste formularje za poročanje, ki jih bodo pripravljali vodje skupin in jih kot digitalno kurirčkovo pošto pošiljali po dogovorjeni komunikacijski verigi do mene. Mnoge od teh rešitev so bile posnemane tudi v drugih delih organizacije. Od kod navdih, sem razumel šele po nekaj dneh. Priprava na novo, izredno situacijo je potekala na podlagi znanja, ki mi ga je s takšno vnemo in učinkovitostjo pred skoraj 40 leti v glavo vtepal moj gimnazijski profesor predmeta splošne ljudske obrambe in družbene samozaščite Janez Janša. Za to sem mu zelo hvaležen, to pravim brez trohice ironije. Direktorat za demokratično participacijo Sveta Evrope je od petka organiziran kot teritorialna obramba.
Ena najbolj pozitivnih izkušenj je odziv ljudi, čeprav zaskrbljenih, ki so se odzvali z odgovornostjo, učinkovitostjo, kreativnostjo in humorjem. Ta je v takšnih situacijah še kako pomemben in koristen, zato kar ne morem verjeti, kakšna gonja se zganja v Sloveniji proti vsakomur, ki si dovoli o nastali situaciji povedati kakšen vic. Humor je imunski sistem razuma in duševnega zdravja. Spomnite se vojnih prigod Muja, Hasa in Fate. Vse te vice so si izmišljali Bosanci, da se jim ne bi zmešalo. Meni pri ohranjanju perspektive najbolj pomaga prijatelj Goran, ki je ves čas vojne v Bosni preživel v obleganem Sarajevu. "Več kot tisoč dni z virusi iz minometov," pravi. "V veliki meri smo preživeli tudi zato, ker nismo imeli twitterja." Goran ne čivka in ne boste ga našli ne na facebooku ne na ins?tagramu. Njegovo družbeno omrežje sestavljamo njegova družina in prijatelji. Koronavirusa nikakor ne jemlje zlahka. To je tragična izkušnja vojne. Goranova družina je v eksploziji granate pred zgradbo bosanskega predsedstva izgubila najožjega družinskega člana. "Če hočeš ostati živ, moraš biti previden. A če hočeš ostati človek, moraš premagati strah." Te njegove besede so morda najboljše vodilo za današnje čase. Nehajmo se obnašati, kot da prvo izključuje drugo. In obratno.
Koronavirus je preizkušnja naše individualne in kolektivne odgovornosti, solidarnosti in značaja. Na individualni ravni se vsak dan lahko naučimo veliko o sebi in ljudeh okrog nas. Preživljamo test naših človeških kvalitet. Smo zmožni empatije? Smo pripravljeni žrtvovati del svojega udobja, rutine, za zaščito sočloveka? Da pomagamo tistim, ki so najbolj ogroženi? To je bilo moje vodilo v komunikaciji s sodelavci v službi. Čeprav v trenutnih okoliščinah (še) ne morem nikomur preprečiti, da pride v pisarno, sem jasno povedal, da delo od doma, razen v izjemnih primerih, povezanih z delovnim procesom, ne osebnimi preferencami, pričakujem od vsakogar. Gre za vprašanje družbene odgovornosti. Bitka proti koronavirusu je bitka na Sutjeski, bitka za ranjence. Drugi del filma, v katerem junak ni Richard Burton, ampak Elizabeth Taylor, ki se je zaprla na Sveti Štefan.
Zdravstvene krize bo slej ko prej konec, a ekonomske in družbene posledice bodo globoke in dolgotrajne. Odgovor nanje bo ključno preoblikoval svet, v katerem bomo živeli. Imamo priložnost, da bo ta boljši kot tisti pred krizo. Bomo dovolj zreli in racionalni, da bomo prepoznali ključni pomen solidarnosti in sodelovanja v reševanju največjih globalnih, regionalnih in lokalnih družbenih izzivov? Bomo razumeli, kako majhen, krhek in soodvisen je ta svet? Kako nevarna sta v odgovoru na globalno grožnjo populizem in norčevanje iz znanosti in strokovnjakov? Kako pomembni so mednarodna solidarnost in sodelovanje, multilateralna ureditev sveta, ki je zadnja leta tako priljubljena tarča nacionalistov, katerih moč in oblast sta odvisni od vašega prepričanja, da vsaka nevarnost prihaja od zunaj?
Prav nobenih zagotovil nimamo, da bomo imeli po krizi na vsa ta vprašanja prave odgovore. Grožnje te vrste proizvajajo strah, ki je gonilna sila neracionalnosti, panike, delitev in sovraštva. A vseeno ne izgubljam upanja. Kaj nam pa drugega preostane? Brez cinizma pravim, da nas bo preživelo preveč, da bi si lahko privoščili spregledati, da koronavirus ne ogroža zgolj našega zdravja, ampak tudi družbo, v kateri ljudje lahko dostojno živimo, ne zgolj preživimo. Pa še to ne vsi.