Nutella demokracije

(7979) Na vprašanje, zakaj so se mnogi ljudje, ki imajo za seboj tako dolgo obdobje avtoritarnosti in enoumja, tako hitro naveličali demokracije, po kateri smo tako hrepeneli, ni enoznačnega odgovora. Vsekakor je razočaranje vzhoda nad pluralistično demokracijo del širše zgodbe ponovnega razmaha populizma kot posledice nebrzdane neoliberalne globalizacije, ki nam je prinesla brexit, Trumpa in njemu podobne. Po drugi strani pa ima vzhodna Evropa tudi svojo zgodbo in vzroke za tako hitro ponovno koketiranje z avtoritarnostjo in močnimi voditelji, ki so gotovo povezani, niso pa identični tistim, ki so v Belo hišo pripeljali slovenskega zeta, Britance pa prepričali, da se osvobodijo bruseljskega jarma medsebojne evropske povezanosti, solidarnosti in sodelovanja.

Medtem ko je globalizacija brez socialnih in kakršnihkoli drugih varoval pripeljala do stagnacije ali poslabšanja življenjskega standarda srednjega in nižjega srednjega sloja v večini razvitih zahodnih gospodarstev, ljudje na vzhodu, vsaj v povprečju, gotovo imajo več, kot so imeli pred političnimi spremembami. Ta ocena je seveda precej pavšalna, saj ne vključuje izgube občutka vsaj minimalne socialne varnosti, pa tudi ne zelo velikih razlik v dohodkih, ki jih ni mogoče vedno prepričljivo upravičiti z razlikami v sposobnosti, pridnosti in pameti. Pa vendarle, razlike so očitne. V povprečju zaslužimo in imamo več. Še posebej je bilo to očitno na Poljskem, država se je skoraj povsem izognila posledicam svetovne finančne krize in ohranila kontinuirano gospodarsko rast, a se vendarle ni izognila skušnjavi neliberalnega populizma.

Bolgarski politolog Ivan Krastev je ta paradoks nedavno pojasnjeval z nutello. Po njegovem mnenju je naraščajoči odpor do pluralistične demokracije vsaj deloma mogoče razložiti s psihologijo. Politične spremembe v Vzhodni Evropi so prišle po dolgih letih hrepenenja, da bomo v prihodnosti tudi mi lahko živeli tako, kot so živeli ljudje na drugi strani ideološke zavese. Razlog, zakaj je po njenem padcu prišlo do tako hitrega zasuka, je po njegovem tudi v tem, da je želja biti podoben nekomu drugemu v svojem bistvu negativna, ker tistega, ki imitira, postavlja v drugorazreden položaj, mu vzbuja frustracije in spodkopava samospoštovanje. Reakcija na informacije, da je nutella na Poljskem slabše kakovosti od tiste v Italiji ali Franciji, je po mnenju Krasteva ilustracija občutljivosti in občutkov, da smo vzhodnjaki, navkljub vsem političnim spremembam na temelju liberalno demokratičnih vrednot - ali, kot subtilno prišepetavajo avtoritarni populisti, prav zaradi njih -, še vedno drugorazredni Evropejci. Če temu dodamo še dejstvo, da večina ljudi, kljub višjemu standardu, vendarle ne živi tako dobro, kot so upali in si želeli, dobimo še drugi pogosto omenjani razlog, ki ga nekateri imenujejo sindrom relativne deprivacije. Gre za nezadovoljstvo ljudi, ki se jim je sicer izboljšal življenjski standard, pa vendarle bistveno manj od drugih, ki si tega niso zaslužili zgolj s sposobnostjo in trdim delom.

Vzhodnim populistom pot na oblast olajšuje dejstvo, da so tisti, ki so imeli v času političnih sprememb polna usta demokratičnih vrednot, pogosto delovali v neskladju z načeli, ki so jih pripeljala na oblast. Namesto funkcionalne demokracije smo v mnogih državah na evropskem vzhodu dobili na pol kuhano godljo brez vseh ustreznih in učinkovitih demokratičnih varovalk in nadzornih mehanizmov. Hiter vstop v EU je bil razumljen kot certifikat demokratične odličnosti, kar je upočasnilo ali ustavilo reforme v najbolj občutljivem trenutku graditve imunskega sistema. Tezo o nepopolnih demokracijah potrjuje tudi zadnje poročilo o globalnem stanju demokracije, ki ga pripravlja mednarodna organizacija IDEA. Ta pravi, da je v svetu vse več demokracij, a so te vse slabše kvalitete. Težava je v tem, da je šlampasta demokracija disfunkcionalna, olajšuje zlorabe in povzroča nezaupanje v demokratične institucije. To je prišlo do izraza v času finančne krize, ki je še dodatno omajala zaupanje v politični in finančni establišment in olajšala ponujanje populističnih, avtoritarnih in nacionalističnih ideoloških alternativ. Ljudje, upravičeno jezni na tiste, ki so jim namesto delujoče demokracije prodajali z osebnimi interesi navrtane približke, so padli na populistično finto in svoj gnev, namesto v "demokrate", usmerili v demokracijo.

Razočaranje nad demokracijo je v vsaki državi obarvano z lokalnimi travmami in izkušnjami. Pri nas se vse bolj izraža kot odpor do tako imenovane ideološke polarizacije in priseganje na "projektno" politiko v interesu naroda. Izraz ideološka polarizacija je precej zmuzljiv, kajti nikoli ni povsem jasno, o čem govorimo. Če gre za polarizacijo med demokracijo, ki temelji na človekovih pravicah, političnih svoboščinah in političnem pluralizmu na eni strani, in neliberalnim nacionalizmom na drugi strani, je njeno preseganje v nasprotju z načeli organizacije, v kateri sem zaposlen. Če gre za konec delitev na partizane in domobrance, si je treba zastaviti vprašanje, ali gre za pietetno urejanje preteklosti ali za poizkus zgodovinske revizije, usmerjen v prihodnost, v drugi polčas. Če gre za preseganje delitev med levimi, sredinskimi in desnimi idejami, potem pa se s tem dejansko odrekamo bistvu demokratičnega političnega pluralizma. Ta temelji na demokratičnem spopadu različnih programov, idej in mnenj. Ideološko enoumje smo v preteklosti že imeli.

V Sloveniji dobivamo novo vlado. Sam dejstvu, da so nekatere politične stranke, na temelju mandatov, ki so jih dobile na prejšnjih volitvah, sklenile novo koalicijo, ne odrekam ne legitimnosti ne demokratičnosti. Vprašanje, ali so nekatere stranke s svojimi odločitvami razočarale svojo volilno bazo, je lahko predmet komentarjev in kritike, tudi protestov, ne more pa se jim na tej podlagi odrekati pravice, da se odločijo, kot so se. Po drugi strani pa se ne gre sprenevedati, da te odločitve niso politične in ideološke. V demokraciji sestavljanje koalicij vedno vodijo politični interesi. Nobena politična stranka ne predstavlja vsega prebivalstva in vseh interesnih skupin. Dokler obstajajo transparentnost, odgovornost, učinkovit pravni, politični in družbeni nadzor - tudi skozi medije in civilno družbo - ter seveda redne volitve, na katerih imajo volivci možnost izstaviti račun, v tem ni nič nedemokratičnega. Prej nasprotno. Bolj nas mora skrbeti, če kdo parcialne interese poizkuša zavijati v nacionalni celofan. Naš problem niso toliko politične delitve kot pomanjkanje politične kulture. Tisto, kar v demokraciji res lahko označimo kot "ne levo, ne desno, ne v sredino, ampak naprej", je predvsem dosledno spoštovanje demokratičnih načel, pravne države, človekovih pravic, političnih svoboščin, človeškega dostojanstva, svobode medijev, neodvisnosti sodstva in zavračanje avtoritarnega nacionalizma. V slovenski ustavi tudi piše, da smo socialna država. To so okviri, ki so obvezujoči za vse. Nedostojen je vsak poizkus, da se v imenu razvoja ali enotnosti upravičuje morebitne odstope od teh ustavnih in evropskih načel. Poleg tega pluralistična demokracija potrebuje tako levico, sredino kot desnico. To ne izključuje sodelovanja, ampak vsaka kombinacija je še vedno politična. Kako je s prtljago enih in drugih, je odvisno od tega, ali ostaja v prtljažniku, morebitni novi kovčki pa postanejo politična odgovornost vseh. Poglejmo, kako je s tem pri sosedih. Nova avstrijska črno-zelena koalicija ni zgolj projektna, ampak je politična in ideološka. Ljudska stranka je z njo sprejela politično odgovornost za zeleni del skupnega programa in obratno. Kaj se bo iz tega izcimilo, bodo na naslednjih volitvah ocenili volivci. V demokraciji ne moremo pričakovati, da so na oblasti vedno tisti, ki so nam ideološko blizu, imamo pa pravico zahtevati, da se vladajoči, katerekoli barve, dosledno držijo demokratičnih pravil.