Hojladrija blasfemija

(7620) Ko je pred dnevi za govorniški oder državnega zbora prišel poslanec Levice Primož Siter v majici ameriške glasbene skupine Bad Religion s prečrtanim križem, je del slovenske politike, javnosti in medijev (v najširšem pomenu te besede) pobesnel in zahteval kazenski pregon po 297. členu kazenskega zakonika, ki govori o javnem spodbujanju sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.

Le dober teden pred Siterjevim nastopom je svoje mnenje o veri in verskih čustvih na družabnem omrežju izrazila tudi mladoletna Mila iz južnofrancoskega mesta Vienne in pri tem res ni izbirala besed. "Sovražim vero," je povedala, "v Koranu je samo sovraštvo, islam je navadno sranje." To in še nekaj še krepkejših je na družabnem omrežju nanizala šestnajstletnica, jezna zaradi žaljivk s strani zavrnjenega občudovalca, o katerem domnevam, da je bil musliman.

Njena objava je povzročila takojšen odziv francoskih oblasti. Tožilstvo je sprožilo preiskavo o javnem spodbujanju sovraštva, ministrica za pravosodje pa je obsodila žalitev verskih čustev in Milin izbruh označila za "napad na svobodo vesti". "Je ne suis pas Mila (Jaz nisem Mila)," je zrno dodala bivša predsedniška kandidatka, socialistka Segolene Royal.

Še bolj burno je bilo na družabnih omrežjih. Šestnajstletnica je bila zaradi svojih izjav izpostavljena mnogim žalitvam in grožnjam, tudi z nasiljem. Zaradi tega so jo bili starši primorani izpisati iz šole, dobila je tudi policijsko zaščito. Po nekaj dneh vsesplošnega ogorčenja je prišlo do streznitve. Najprej se je opravičila pravosodna ministrica, ker se je "nerodno" izrazila. Potem je bilo v reviji L'Express objavljeno pismo skupine uglednih intelektualcev na čelu s filozofinjo in zgodovinarko Elisabeth Badinter. Podpisniki so izrazili ogorčenje nad strahopetnostjo medijev in oblasti, ki so mladoletnico prepustili na milost in nemilost pobesnelega komentariata. "Lahko se ne strinjamo z besedami tega mladega dekleta," so zapisali, "a dejstvo je, da nič od izrečenega ni protizakonito." Podobno se je odzval tudi predsednik Francoskega sveta za muslimansko vero Mohammed Moussai, ki je zatrdil, da kritika islamske vere mora biti dovoljena in da je treba sprejeti vse razprave in zavrniti vsakršno nasilje. Na koncu se je oglasil še predsednik Emmanuel Macron in se zavzel za najstnico, ki potrebuje in ima pravico do varnosti in zaščite. Macron je izpostavil pravico do kritičnega, tudi posmehljivega odnosa do vere. V demokraciji, tako Macron, imamo pravico do blasfemije.

Gre za temo, ki je v Franciji zelo občutljiva. Grožnje z nasiljem zaradi prizadetosti ob kritiki ali karikaturi islama niso zgolj teoretične. Mineva pet let, odkar je bilo v terorističnem napadu na satirični časopis Charlie Hebdo, ki je objavil karikature preroka Mohameda, ubitih deset sodelavcev časopisa in dva policista.

Zgodbi Primoža in Mile sta zanimivi, ker pomagata osvetliti vso kompleksnost in občutljivost odnosa do svobode govora in odziva na vsebine, ki so legalne, a so ob tem lahko, vsaj subjektivno, doživete kot žaljive.

Najprej je treba poudariti, da žaljivka ni dovolj za kazenski pregon. Po sodbah Evropskega sodišča za človekove pravice svoboda izražanja vključuje tudi govor, ki "žali, moti ali vznemirja". To je na koncu spoznal tudi lokalni francoski tožilec, ki je opustil postopek proti Mili, posledično pa bodo zato najverjetneje razočarani tudi tisti, ki so za poslanca slovenske Levice zahtevali arest.

A tudi če svoboda govora dovoljuje žaljenje, to še ne pomeni, da z žaljivkami avtomatično širimo polje svobode in demokracije. In če nekaj ni prepovedano, to še ne pomeni, da je nujno tudi pravilno, dostojno in lepo. Premisa, pogosto napačno pripisana Voltairu, od nas ne zahteva, da moramo vsakomur zaploskati, da bi obranili njegovo ali njeno pravico do drugačnega mišljenja. Au contraire, bi verjetno pristavil francoski filozof.

Zgornjo misel lahko obrnemo tudi na glavo. Če se z nekom ne strinjamo, to še ne pomeni, da nismo dolžni zaščititi njene ali njegove pravice do svobode izražanja. Tu je srž poziva Badinterjeve in Macrona. Treba je zaščititi tiste, ki so zaradi svoje svobode izražanja izpostavljeni odzivom, ki jih ni mogoče upravičiti s svobodo izražanja drugih, ki se z njimi ne strinjajo. Še posebno če gre za ranljivo in mladoletno osebo, kot je Mila.

V demokraciji je zelo pomembna tudi doslednost. Za razliko od večine naših z majico prizadetih sorojakov Macron pravice do defamacije ne razume selektivno. Z drugimi besedami, pravica do kritike velja v odnosu do vseh, ne zgolj nekaterih ver. Približno ob istem času, ko je Mila izlivala svoj gnev na instagramu, je na francoskem javnem radiu France Inter nastopil komik Frederic Fromet in o Jezusu napletel nekaj tako kosmatih, da bi Primož Siter ob njem izpadel kot najbolj poštirkan ministrant iz Poljanske doline.

Ostaja še vprašanje, kakšen družbeni odziv je potreben v odzivu na legalni govor, ki žali, moti ali vznemirja, in kdaj. Pri tem so morda najpomembnejše merilo razmerja moči. Glede tega je med Primožem in Milo precejšnja razlika. Pri prvem gre za poslanca državnega zbora. Čeprav je njegova stranka v opoziciji, je težko zanikati, da nastopa z varne in udobne pozicije relativnega družbenega vpliva in moči. Enako velja za publiko, ki ji je bila majica namenjena. Ni šlo za kritiko ali provokacijo šibkejšega ali manjšine, ampak za zafrkavanje po družbenem položaju in moči bolj ali manj sebi enakih. Da z majico ni prekršil nobenega zakona, je jasno, da nikogar ni ogrožal, tudi, manj pa je jasno, ali je bila njegova gesta politično modra in primerna in ali je z njo res prispeval k večji svobodi izražanja in višjemu nivoju politične kulture pri nas. Mnenja okrog tega so deljena, celo znotraj njegove lastne stranke. S tem ni nič narobe. Zaščita svobode izražanja ne vključuje imunitete pred kritiko kritike niti obrambe pred žaljivimi odgovori na žaljivko.

Pri Mili je ocenjevanje razmerij moči bolj zapleteno. Čeprav so bile njene besede objektivno bistveno bolj grobe in žaljive kot Primoževa majica, je Mila v pomembnem delu, če ne celo žrtev, vsekakor bolj ranljiva, šibkejša in ogrožena stran. Najprej v kontekstu odnosov med spoloma. Povod za njen izbruh je bilo verbalno nasilje s strani fanta, ki ni bil pripravljen sprejeti njene zavrnitve. Mila je ogrožena in ranljiva tudi kot mlado dekle, izpostavljeno anonimnim, a še kako grozečim in nevarnim izjavam nestrpnežev in ekstremistov, zaradi katerih je morala zamenjati šolo in sprejeti policijsko zaščito. Iz teh razlogov je bila reakcija družbe, ki se je postavila mladoletnici v bran, potrebna in utemeljena. Na koncu obstaja v Milinem primeru še eno razmerje moči, namreč med večinskim belim prebivalstvom v Franciji, ki mu pripada, in priseljensko manjšino. Družbena marginalizacija in diskriminacija slednje v ničemer ne upravičujeta ravnanja Milinega nadlegovalca in še manj groženj s strani nestrpnežev, vendarle pa zahteva solidarnost in spoštovanje do ljudi, ki zavračajo vsakršen ekstremizem, a se ob žaljenju njihove vere in identitete vseeno čutijo prizadete. To je razumel tudi predsednik Macron, ko je poudaril, da pravica do blasfemije ne vključuje pravice do ščuvanja k nasilju in napadov na človeško dostojanstvo. Med enim in drugim je pogosto zgolj tanka črta, navigacija po njej pa zahteva veliko družbene in politične modrosti, občutljivosti, predvsem pa odločno zavezanost demokratičnim vrednotam. Brez teh vrednot politika ni prava demokracija, ampak zgolj na družbene napetosti, konflikte in neuspeh obsojen projekt.