Nikoli več?

(7125) Tokratno kolumno pišem na letalu na poti v Krakov, kamor me je povabila Education International, največja globalna stanovska organizacija, ki združuje več kot trideset milijonov učiteljev z vseh koncev sveta. O tem, kako na mlade prenašati spomin na holokavst, oziroma o holokavstologiji, kot temu radi rečejo nekateri drugače misleči, bom govoril dan po tem, ko so v bližnjem Auschwitzu svetovni politiki ponovno položili vence, se poklonili spominu na žrtve in spet ponovili "nikoli več".

Sam sem, tako kot večina izmed vas, odraščal v državi, ki je danes ni več. Iz katere je Slovenija še pravočasno odšla, še preden je ostanek bivše države eksplodiral v krvavem izbruhu slepega nacionalizma in medetničnega sovraštva. V letih po Srebrenici ceremonialno ponavljanje "nikoli več" izzveni še bolj prazno in neprepričljivo.

Sam sem, tako kot večina izmed vas, hodil v šolo v času, ko so bile teme o dogajanjih v drugi svetovni vojni v veliki meri pod vplivom vladajoče ideologije. Meni, tako kot mnogim med vami, je šla ideološka indoktrinacija precej na jetra, a to ni vplivalo na moje razumevanje tega, kdo je bil žrtev in kdo krvnik, na moj odnos do zločinov, storjenih le dobrih dvajset let pred mojim rojstvom, v imenu rase, nacije ali kot posledica izdajalskega oportunizma nacističnih kolaborantov.

Eden od razlogov je bila izkušnja mojih najbližjih. Dedka in babice, izgnanih iz v rajh anektirane Štajerske v Bosno. Moje babice, na tleh vagona za živino, še vedno krvaveče od poroda deklice, ki jo je bila prisiljena pustiti pri sosedih. Ker je bila komaj rojena, njenega imena še ni bilo na odredbi za izgon. Ti ljudje so bili picajzeljsko natančni birokrati. Bili so urejeni, organizirani in učinkoviti. Gradili so čudovite avtoceste. Najboljše avtoceste na svetu. Nihče ni znal zgraditi takšnih avtocest kot oni. Babica in dedek nikoli več nista videla svoje punčke. Nekaj mesecev kasneje je moja teta umrla v rokah ženske, ki ni bila njena mama.

V tej zgodbi ni nič nenavadnega. Umorjenih je bilo na milijone ljudi. Še mnogi drugi, kot moja teta, so umrli kot kolateralne žrtve nacističnih zločinov. A izkušnja moje družine mi je pomagala, da ohranim empatijo in se izognem lažnivemu zavetju prepričanja, da so se te stvari zgodile nekomu drugemu in se lahko zgodijo samo drugim.

Spomnim se, ko sem v najstniških letih, v obdobju, ko se v marsičem izoblikujeta osebnost in odnos do sveta, videl fotografijo, ki jo gotovo vsi poznate. Posneta je bila leta 1942 v bližini ukrajinskega mesta Ivanhorod, med "holokavstom z naboji", v katerem so pripadniki SS Einsatzgruppen in njihovi lokalni pomagači v zasedenem delu Sovjetske zveze pobili skoraj milijon in pol Judov.

Na sliki je mati, ki v naročju obupana stiska otroka, da ne bi videl groze, ki ju obkroža. Neizogibne smrti. Morilca v uniformi, s puško v kotu 90 stopinj na telo, rahlo razmaknjenimi stopali za boljšo oporo v ubijanju žensk in otrok. Mati, ki ne more rešiti svojega otroka. Ki umre, še preden je ubita. Tip v uniformi, ne morem mu reči vojak, ki izžareva protokol, usposobljenost, disciplino. Holokavsta ni zagrešila slučajno zbrana druščina morilskih psihopatov. To je bil zločin, ki so ga odredili politiki, pripravili birokrati in izvršili ljudje v uniformah. Ki so ga omogočili običajni ljudje. Ljudje brez empatije ali brez poguma, da se uprejo zlu, ki jih obkroža.

Auschwitz ni padel z neba, je na ponedeljkovi slovesnosti zbranim državnikom pojasnil eden od preživelih, Marian Turski. Holokavst se ni začel, ko so pripadniki Einsatzgruppen in njihovi lokalni pomagači začeli racije ukrajinskih Judov. Ta največji madež v kolektivnem spominu človeštva, ki ga danes v Sloveniji nekateri brez kakršnihkoli posledic omalovažujejo ali celo postavljajo pod vprašaj, se ni začel, ko so v Auschwitz prispeli prvi konvoji, ko so na prhe priklopili kanistre ciklona B, ko so zakurili peči v krematorijih. Holokavst, v katerem je bilo umorjenih šest milijonov ljudi, se je začel že mnogo prej, v trenutku, ko so politiki odkrili koristi, ki jih prinaša mešetarjenje s sovraštvom. Ko se je začela postopna, na zakonih utemeljena in birokratsko izpeljana dehumanizacija bodočih žrtev. Ko se je začelo "običajne" ljudi kot lovske pse navajati na kri. Ko običajni ljudje niso več bili zmožni sočutja, solidarnosti in človečnosti. Ko je prevladala brezbrižnost. Ko so bili običajni ljudje pripravljeni, da ob zločinu skomignejo z rameni in pogledajo vstran.

Nikoli več, pravite? Ker danes živimo v svetu, v katerem vlada empatija? V katerem smo premagali antisemitizem in rasizem? V katerem nismo brezbrižni do ljudi v stiski, do ljudi, ki umirajo pred našimi očmi? V katerem prevladujejo ljudje s pogumom, da se uprejo političnemu mešetarjenju s sovraštvom? Ker imamo politiko, ki enotno in odločno zavrača nestrpnost in poziva k solidarnosti in humanizmu? Ker živimo v družbi, v kateri ni grešnih kozlov za vse naše tegobe in krivice? V kateri v časopisih ljudi ne primerjajo z zajedavci? V času, v katerem vere in kulture ne nosimo kot uniforme in gorjače v bitki s tistimi, ki so drugi in drugačni? V času, v katerem se nam po hostah in državnih proslavah ne potikajo paravojaški brambovci? V svetu, v katerem slepi, nebrzdani nacionalizem ni vse bolj močan?

Solze glede včerajšnjih zločinov so brez pomena, če jih spremlja brezbrižnost do današnjega rasizma in izključevanja, je politikom, zbranim v Auschwitzu, pojasnil Marian Turski. Lepo bi bilo, če bi ti razmislili o njegovih besedah. Tudi naš predsednik je bil tam. Za obrambo pred ponovnim padcem v brezno totalne nečlovečnosti ni dovolj enkrat na leto položiti venca, prižgati svečke in izreči nekaj obrabljenih in izpraznjenih fraz. Šteje tisto, kar politika – in mi vsi - počne vse leto pred tem in vse leto po tem. Vsak dan. Ob vsakem izbruhu sovraštva in nestrpnosti. Ob vsakem napadu na človeško dostojanstvo. Ob vsakem znaku, da kot družba, ponovno, izgubljamo empatijo, človečnost, solidarnost. Ob vsakem znaku, da nas spet kot lovske pse postopoma navajajo na kri. Da bomo spet, če pride drugi polčas, pripravljeni pogledati vstran. Ali sodelovati.

Ne vem in ne morem trditi, da se bo zgodovina ponovila. Prekleto upam, da se ne bo. Sem pa popolnoma prepričan o eni stvari. Prav nobenega zagotovila nimamo, da se ne more. Še posebno, če bomo še naprej tako indiferentni do sovraštva okoli nas. Najmanj, kar lahko storimo, je, da tej zlajnani frazi o nikoli več dodamo vprašaj. Spomnimo se besed Prima Levija, italijanskega pisca judovskega rodu, ki je preživel grozote Auschwitza. "Zgodilo se je. To pomeni, da se lahko ponovi."