Filmčki

(7110) Če se je kaj dobrega izcimilo iz nedavne jutranje seanse reševanja naših vojakov iz Iraka, je to, da zdaj vemo, da ima naš predsednik rad filmčke. To je lahko zelo koristno. V moji službi smo, na primer, pripravili celo kopico kratkih filmčkov in drugega slikovnega pedagoškega materiala, ki ukaželjnim nadobudnežem na poljuden način razlagajo osnovne informacije in znanja s področja našega dela. Žal pristojnosti naše organizacije izrecno izključujejo področje obrambe in vojaških zadev, tako da težko ponudim pomoč glede tega, kako bi se v situacijah, v katerih gre za pomembna vojaška in zunanjepolitična vprašanja, moral obnašati vrhovni poveljnik oboroženih sil. A ne glede na to, da se na vojaške zadeve ne spoznam preveč, bi si upal trditi, da ne tako, kot smo videli v predsednikovem filmčku. Nisem povsem prepričan, da je legitimnim pričakovanjem državljanov glede ravnanja vrhovnega komandanta v takšnih situacijah mogoče zadovoljiti s predsedniško namrgodenostjo, za katero pri najboljši volji ne veš, ali jo povzroča peza poveljniške odgovornosti ali zgolj sarma ali dve preveč.

Obstaja pa cela vrsta filmčkov in slikanic, ki lahko predsedniku - in ne le njemu - razložijo osnovne pojme glede nekaterih temeljnih institucij, na katerih počiva in od katere je odvisna delujoča pluralistična demokracija. Na primer glede svobode govora. O teh stvareh v Sloveniji vsi vse vemo, pa imamo kljub temu, ali pa ravno zaradi tega, z njimi cel kup težav. V imenu spoštovanja različnih mnenj je predsednik Republike Slovenije nedavno poslušal slavnostni govor obsojenca na prestajanju zaporne kazni za gospodarski kriminal. Če mu bo to prešlo v navado, bi veljalo v državni protokol vključiti častni vod pravosodnih policistov. Že na Osankarici bi nam ponovno prišel prav. Prepričanje, da spoštovanje svobode govora od nas zahteva, da spoštujemo vsakršen govor in vsa različna mnenja, je seveda napačno. Tega ne boste našli v nobenem priročniku, nobeni slikanici, filmčku ali sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice. Prav nasprotno, svoboda govora, kot jo določa in ščiti 10. člen Evropske konvencije za človekove pravice, normalno funkcionira zgolj, če se je družba sposobna in pripravljena jasno in odločno odzvati na zlorabe te svobode za izražanje nestrpnosti in sovraštva ali spodkopavanja demokratičnih institucij in vrednot, ki smo jih ob osamosvojitvi zaščitili z ustavo. Verjetno ni treba poudarjati, da je v tem družbenem odzivu še posebej pomemben glas ljudi na izvoljenih političnih položajih. Na primer glas predsednika republike. Ko je tako pred časom eden od slovenskih parlamentarcev prostaško napadel člane ustavnega sodišča, težava ni bila v tem, da ni prišlo do kazenskega pregona, ampak da smo namesto odločne javne reakcije v obrambo ene ključnih institucij pravne države bili soočeni s tišino - v imenu spoštovanja različnih mnenj. Ta tišina sovraštvo legitimira in mu daje potuho. Strpnost do nestrpnosti svobode govora in demokracije ne brani, ampak ju ogroža.

Na drugi strani bi si kakšen filmček o svobodi govora lahko ogledali tudi tisti, ki ob vsakem soočanju z govorom, ki moti, žali ali šokira, začnejo hlastati po represiji, prepovedih in tožilcih. Demokracija ni prava demokracija, če je njeno preživetje odvisno od cenzure. V luči tega ne more in ne sme biti problem, če na javni televiziji priložnost za predstavitev svojih stališč dobi predsednik največje opozicijske stranke v državi, čeprav so njegovi nastopi v javnosti, še posebej na družabnih omrežjih, pogosto obarvani z žaljivimi sporočili. Grožnja demokraciji bi nastala, če vodja opozicije te možnosti ne bi imel. Težava je bolj v tem, da se mu ob priliki nastopa na televiziji ni treba zagovarjati zaradi takšnih stališč. Ker iz napačnega razumevanja svobode govora izpeljana "uravnoteženost" novinarjem preprečuje, da bi postavljali neprijetna vprašanja. Ki bi jih, v delujoči demokraciji, morali.

Šibko razumevanje svobode govora se odraža tudi v vse bolj napornem političnem preigravanju filma Sam doma, v katerem ne veš več, kdo je Kevin, kdo baraba in kdo Donald Trump. Tisti, ki jim je zaradi tvita državnega sekretarja počil filmček, zdaj razgrajajo na ulicah in družbenih omrežjih in zahtevajo njegov nastop. Drugi se iz njih norčujejo, češ da je to navzkriž z njihovimi siceršnjimi stališči glede svobode govora, ki jih uporabljajo predvsem za legitimizacijo lastnih nestrpnih stališč in izjav. Enim in drugim bi predlagal, da umirijo žogo. Čivk je bil neroden in neprimeren. Nekdo, ki je na politični funkciji, bi moral imeti dovolj razsodnosti, da se takšni godlji izogne. In če mu spodrsne, mora za to biti pripravljen sprejeti tudi posledice, vključno z javno kritiko in ogorčenjem. V demokraciji je popolnoma legitimno, da ljudje protestirajo zaradi izjave, ki jo subjektivno doživljajo kot šokantno, žaljivo in motečo. Drugo vprašanje je, ali je ta gnev res popolnoma spontan in brez političnih motivov. Dvomim tudi, da je ta nesrečni tvit res mogoče okarakterizirati kot sovražni govor, ki bi mu morali slediti odstop in vse druge sankcije, ki jih na glas zahteva ogorčena desnica. Eno je nepremišljena nerodnost, drugo pa politična gonja in sovraštvo do ljudi, ki praznujejo božič. Česar pri nas, da si bomo na jasnem, ne počnejo zgolj desničarji.

Sam nisem našel nikakršnega indica, da bi šlo pri tem za kaj drugega kot za neumnost in spodrsljaj. Za razliko od mnogih drugih javnih izjav, ki so brez dvoma del naklepne in kontinuirane nestrpnosti in širjenja sovraštva do določenih skupin in posameznikov. In glede katerih, tudi tistih jasno obarvanih z rasizmom in antisemitizmom, ni bilo slišati nobenih obsodb, tako s strani tistih, ki danes zahtevajo Štromajerjevo glavo, kot tistih, ki so, v imenu napačnega razumevanja svobode govora vedno in vse bolj oglušujoče tiho. Poleg tega se je državni sekretar zaradi svoje izjave skesal in opravičil. To je v slovenskem prostoru velika redkost, ki jo je treba upoštevati.

V tej zgodbi bi si kakšno slikanico ali filmček moral ogledati tudi predsednik vlade. Izjava, da bi moral ta državni sekretar zaradi svojega spodrsljaja odstopiti, ker je do njega prišlo v času, ko je že na funkciji, za razliko od njegovega državnega sekretarja, ki lahko ostane, kjer je, ker je svoje, precej bolj grobe, nestrpne in rasistične izjave, širil "zgolj" pred imenovanjem v njegov kabinet, je, milo rečeno, neresna. V drugem primeru ni bilo niti distanciranja niti opravičila. Še več, državni sekretar se je s svojimi izjavami v kasnejšem intervjuju celo šopiril, češ da je z njimi širil meje svobode govora pri nas. Predsednik vlade si v slovenski politiki gotovo zasluži kompliment najbolj jezičnega v lokalni oštariji, ampak včasih to preprosto ni dovolj. V odnosu do nestrpnosti in rasizma, na primer, je lepo biti jasen, načelen in dosleden. "To so moja načela!" je v nekem filmčku izjavil Groucho Marx, "imam pa tudi druga, če vam ta niso všeč." Dobra fora, boste rekli, ampak Groucho je bil komedijant.