Mbappeji iz Cronenbourga | Matjaž Gruden

(8451) Ni vedno lahko biti oče. Na primer v trenutkih stiske tvojega otroka, ko čutiš, da ga bo premagal strah, da bo prevladala nemoč. Takrat, ko nogometno moštvo, v katerem igra tvoj desetletni sin, že po prvem polčasu z nič proti tri izgublja proti tistim važičem, ki igrajo v temno modrih dresih strasbourškega prvoligaša Racinga. Ta klub je v domišljiji vseh lokalnih mulcev in mnogih izmed njihovih staršev prva stopnica in obvezna postaja v sanjarjenju o uspešni karieri, ki jih bo na koncu pripeljala v Barcelono, Liverpool, Bayern ali PSG. Racing vsako leto organizira nekakšno avdicijo, na kateri se na stotine fantov in deklet med osmim in dvanajstim letom iz vseh alzaških klubov v nepopisnem kaosu obupano podi za žogo in skuša pokazati svoje nogometno znanje pred zdolgočasenimi pogledi Racingovih klubskih trenerjev. Ali se je že kdaj zgodilo, da je bil na tem sejmu kdorkoli izbran, ne vem, morda gre bolj za piarovsko operacijo kot za resen poizkus iskanja novih talentov. Tristan tja ni odšel ne lani ne predlani, seveda ne zato, ker jaz kot njegov oče ne bi bil prepričan, da je še kako dovolj dober, ampak predvsem zaradi tega, ker si tega ni želel. Tudi drugače smo doma zelo zadovoljni s klubom, kjer igra, zaradi odnosa trenerjev do otrok, zaradi pozornosti, ki jo posvečajo medsebojnemu spoštovanju, ferpleju, odgovornosti do ekipe in vsem drugim vrednotam in kvalitetam, ki jih pripisujemo moštvenim športom, a jih v resničnem svetu največkrat pozabimo zaradi brezkompromisne in brezčutne tekmovalnosti in pehanja za denarjem. Konec koncev tudi Mbappe ni začel kariere v Monacu, ampak v AS Bondy, klubu iz pariškega predmestja.

Brezkompromisna in brezčutna tekmovalnost gor ali dol, tekma proti tem smrkavim nadutežem v Racingovih temno modrih majicah je vseeno poseben izziv. Tristanovo moštvo se je nanjo pripravljalo od samega začetka sezone. In potem je prišla tista sobota, ko smo naše nadobudneže pripeljali v vadbeni center in valilnico talentov, ki jim je namenjeno, da čez nekaj let zaigrajo proti zvezdnikom iz Marseilla, Lyona in PSG-ja. Tam imajo seveda pravo travo, in kadar dežuje, pokrit teren, ne tiste sintetike, na kateri si naši mulci in mule iz ASS v snegu, soncu in dežju drgnejo kolena. Tekma ima še poseben pomen, saj imata kluba dolgo medsebojno zgodovino. ASS ali Strasbourško športno združenje je eden od najstarejših nogometnih klubov v Franciji. Ustanovljen je bil 1890 pod imenom Strassburger Fussball Club, saj je bila takrat Alzacija del nemškega cesarstva. Racing se je skupaj spravil šele dobrih petnajst let kasneje. Ko so v tridesetih letih prejšnjega stoletja v Franciji ustanovili profesionalno ligo, se ji je pridružil Racing, ASS pa se je, kot pogosto in zelo na glas razlaga Jacques, predsednik kluba, sam odločil, da ostane med amaterji. "Le foot," pravi Jacques, za nas nikoli ni bil biznis, ampak poslanstvo. Če na koncu leta ni spodobnega spričevala, ne igraš.

Tisto soboto je padal dež, kot se za prave debije spodobi. Ob igrišču je bila množica navijačev, predvsem staršev zvezdnikov domače ekipe, ki so arogantno in razgrajaško napovedovali, da je tekma odločena vnaprej. Gručica staršev iz ASS je precej bolj umirjeno in dostojanstveno, kakor pritiče klubu, ki mu nogomet ni biznis, ampak poslanstvo, v strahu in po tihem pričakovala podoben izid.

In potem je prišel tisti grozni prvi polčas, v katerem so bili temno modri dresi povsod, rdeče-belih pa ni bilo nikjer. Čutiti je bilo živčnost in strah. Žoga ni stekla, ni bilo igre, Salimu, Tristanov konkurent za mesto v špici napada, je vsako žogo, ki jo je dobil, najprej dodobra namučil s prisiljenim preigravanjem in na koncu izgubil. Trije goli, v zelo kratkih presledkih, kot rafal. To so tisti trenutki, ko skušaš otroku razložiti, da so porazi del življenja, da brez njih ne moremo in ne znamo prav ceniti bodočih zmag. Da se prava moč osebnosti dokazuje v trenutkih, ko moramo priznati, da nam tokrat ne bo uspelo. V sinovih očeh sem iskal iskrico razumevanja, morda jeze, ki mu bo potem, ko enkrat preboli razočaranje, pomagala premagati obup in vzbuditi novo upanje. Tristan je ob mojih besedah zavil z očmi in raje odšel k trenerju, od katerega je očitno pričakoval koristnejše nasvete za drugi polčas.

Salimu je jezno strigel z ušesi in izmenično pogledoval malo v tla, malo pa v očeta, ki je namrgodeno stal ob igrišču. Salimu je rojen v Franciji, oče je iz Senegala. Tristanova ekipa je zelo pisana. Čeprav so vsi, razen Tristana, francoski državljani, večina prihaja iz bližnje strasbourške četrti Cronenbourg, v kateri prevladujejo priseljenci iz bivših francoskih kolonij in mnogih drugih delov sveta. Ne gre toliko za demografski odraz današnje Francije. Tristanova ekipa, z nekaj izjemami, odslikava predvsem tisti najbolj pozabljeni, najbolj marginalizirani in preslišani del francoske družbe. Salimu, Gaddiel, Aziz, Sabri, Mathis, Issham, Teva prihajajo iz druge ali tretje generacije priseljencev, ki so formalno vsi Francozi, a v očeh večine to vendarle niso. Moj prijatelj Ridha, čigar starši so se v Francijo priselili iz Tunizije, je pred leti končal prestižno poslovno šolo v Strasbourgu. Vsi njegovi sošolci so dobili službo v nekaj tednih po diplomi, medtem ko je bil Ridha leto in pol kasneje še vedno brezposeln. Pošlji prijavo kot Claude Martin, sem mu nekoč svetoval, za hec. Ni se mu zdelo smešno. Na koncu je imel vrh glave enakosti, bratstva in svobode in odšel v Švico, kjer je takoj dobil službo. Francozi se ne preštevajo po etnični in verski pripadnosti, ker so nominalno in formalno vsi enakopravni. To je pripeljalo do prikrite segregacije, ki še kako obstaja, čeprav je uradna statistika ne zazna. Gre za teme, ki so nerado omenjane. Ko je pred štirimi leti takratni predsednik vlade, socialist Manuel Valls govoril o sodržavljanih, ki živijo "v getih … v teritorialnem, socialnem in etničnem apartheidu", se je nanj vsulo z vseh strani, še posebej z desne. Životarjenje v predmestjih tudi ni tema socialnih protestov proti predsedniku Macronu. Usoda Tristanovih soigralcev in njihovih družin ne zanima prav dosti ne rumenih jopičev, pri katerih gre predvsem za upor belega nižjega srednjega sloja iz provinc proti Parizu, ne stavkajočih železničarjev, zdravnikov, odvetnikov in balerin iz Pariške opere, ki se borijo za ohranitev posebnih statusov v službah, do katerih priseljenci iz predmestij po večini nimajo dostopa. Njihovi sodržavljani so jih pripravljeni sprejeti in spoštovati zgolj, če jim prinesejo zmago na svetovnem prvenstvu v nogometu. Le v tistih trenutkih evforije in rajanja na Champs Elysees neki Zinedine ni več zgolj Alžirec iz Marseilla, ampak postane pravi Francoz, narodni heroj.

In v tej žalostni resnici se skriva tudi razlog za namrgodenost Salimujevega očeta. Zanj sinovo športno udejstvovanje ni le zdrav način preživljanja prostega časa, druženje s prijatelji, skupaj z bolj ali manj resnim sanjarjenjem o preboju med zvezde. Gre za resen in načrtovan poizkus pobega iz družbene obrobnosti in brezupa. Po vsakem treningu, ko se s Tristanom odpravljava domov, je Salimu še vedno na igrišču, kjer posluša očetovo strogo analizo zgrešenih priložnosti in spodrsljajev. Seveda mu je jasno, da so možnosti za uspeh izjemno majhne, ampak vsaj so.

Tisto soboto s tekmo proti Racingu so trenerjevi nasveti zalegli bistveno bolj od mojih. Fantje so se na teren pognali z neverjetno energijo in kmalu utišali tiste male važiče v Racingovih dresih in njihove starše. Igro so premaknili naprej, stisnili Racing že na njegovi polovici igrišča in nasprotnike popolnoma zmedli. Razvajeni zvezdniki niso navajeni, da se jim kdo upira. Tristanu je v zelo kratkih razmikih, rafalno, uspelo žogo trikrat potisniti v mrežo. V navdušenju nad lastno učinkovitostjo je pozornost za trenutek popustila in Racing je ponovno povedel. Čisto na koncu tekme je žogo dobil Salimu. Tokrat se ni se zmedel, ni poskušal imitirati Messijevih fint, ampak je podal Sabriju in ta je brez težav premagal nemočnega Racingovega vratarja. Remi, slajši od vseh zmag. Brezkompromisna in brezčutna tekmovalnost gor ali dol, ampak občutek je bil božanski. Medtem ko sem jaz nedostojanstveno skakal in vpil, se je na obrazu Salimujevega očeta, prvič, odkar ga poznam, zarisal droben nasmeh. Ni vedno lahko biti oče, ampak včasih je res zelo lepo.