Prisege

(8231) V življenju sem le nekajkrat prisegel. Prvič sem bil blizu v vrtcu na tržaškem Rojanu, kjer so za mene skrbele sestre vrtnarice. To je bil prvi slovenski vrtec v zamejstvu. Prisegali sicer nismo, smo pa molili. Igrali smo se bolj malo. Sestre so imele tudi navado, da so skozi stisnjene ustnice spuščale subtilna sporočila, kako naj z družino preživljamo nedeljske dopoldneve, da se nam ne bo slabo pisalo v življenju in po njem. Subtilnost nikoli ni bila moja močnejša stran, zato sem ob prihodu domov njihove prikrite sugestije prevedel v prestrašeno rjovenje, da bomo vsi končali v peklu, ker ne hodimo k službi božji. V odgovor me je oče ob nedeljah zbudil in odpeljal v cerkev ter v baru nasproti počakal, da končam. V naši družini so me od mladih nog vzgajali v spoštovanju do različnosti. Po povratku v Ljubljano sem zaprisegel kot pionir. Postal sem celo predsednik pionirske organizacije na šoli, kar je v mojem življenju edina politična funkcija, ki sem jo zasedal. Očeta in mamo je to impresioniralo podobno kot moje nedeljske maše.

Naslednjo prisego so od mene zahtevali ob prihodu v JLA. Takrat sem, priznam, goljufal. Bilo je nekaj tednov po prihodu v vojašnico na obrobju Zagreba, kjer sem v skupini nekaj sto sveže pobritih rekrutov stal v špalirju pred jugoslovansko zastavo in odpiral usta, le da sem namesto besed svečane prisege v glavi izgovarjal besedilo Lennonove pesmi Imagine. Ker sem imel že takrat bolj slab spomin za tekste, sem tistih nekaj besed, ki sem jih znal, kot mantro ponavljal v nedogled. Izjemo sem naredil le v zaključnem stavku, ko sem zavpil "ne želeč si, da pri tem dam tudi svoje življenje". Majhna sprememba originalnega teksta "zakletve", ki je v srbohrvaščini zahtevala zgolj spremembo v enem samoglasniku, se je izgubila v rjovenju bolj ali manj ganjene soldateske, meni pa je prinesla tolažbo in duševni mir ob misli, da mi je uspelo prelisičiti vsiljeno ideološko indoktrinacijo Jugoslovanske "ljudske" armade.

Odhod k vojakom, tistega davnega 1984, v času olimpijskih iger v Los Angelesu, je bil zame izjemno travmatičen. Čez noč sem se iz relativno liberalnega okolja, ki je tedaj že vladalo v Sloveniji ali pa je vsaj dalo slutiti, da prihaja, znašel v avtoritarni, uniformirani ideološki opereti, ki sem jo doživljal kot grob poseg v mojo osebno svobodo, prepričanja in individualnost. Do vojaških stvari sem imel že globoko vsajen odpor, k čemur je gotovo pripomogla tudi indoktrinacija med gimnazijskimi urami predmeta temelji splošne ljudske obrambe in družbene samozaščite, ki nam jo je na Šubičevi gimnaziji v glave vtepal navdušen mlad obramboslovec z grosupeljskim naglasom. JNA je svojo moralno avtoriteto gradila na narodnoosvobodilnem boju proti okupatorju. Samo po sebi to ni bil problem. Od mladih nog sem bil in še danes ostajam prepričan antifašist. A tudi golobrademu najstniku je bilo jasno, da je bil glavni cilj ritualiziranega mitološkega diskurza o drugi svetovni vojni predvsem poizkus moralne utemeljitve avtoritarnega enoumja s strani tedanjega režima.

Pri prisegi nisem goljufal, ker se ne bi strinjal s pravičnostjo NOB, ampak ker sem intuitivno zavračal ideološko instrumentalizacijo antifašizma za cilje in ideje, ki so bili z njim, po mojem osebnem prepričanju, v globokem neskladju. Iz istih razlogov tudi danes ne čutim nobene nostalgije po bivši državi. Ne zaradi nacionalizma, ampak zato, ker pač ni ustrezala vrednotam svobodne, demokratične družbe, v kateri sem si želel živeti. Dejstvo, da je bila liberalnejša od drugih držav vzhodnega bloka, je bila slaba tolažba. Tudi danes mi ni nič lažje ob misli, da smo kljub demokratični regresiji še vedno, vsaj za zdaj, liberalnejši od nekaterih sosedov. Tako kot skoraj nosečnost ne pripelje do poroda, tudi skoraj demokratičnost ne vodi v svobodo.

Naslednjo prisego sem podpisal. S ponosom. Bilo je ob začetku službovanja v Svetu Evrope, kjer sem se zavezal, da bom v opravljanju svojih dolžnosti sledil zgolj interesom organizacije in ne bom sprejemal nobenih navodil katere koli vlade, oblasti, organizacije ali osebe zunaj Sveta Evrope. Tam zaposleni smo zavezani spoštovanju in obrambi načel ter vrednot, zapisanih v statutu in Evropski konvenciji za človekove pravice. Te obveznosti nikoli nisem doživljal kot omejitev, ampak kot privilegij. Zvest sem ji ne le med delovnim časom, ampak tudi kot zasebnik in državljan. Od tod tudi moje pisanje, v osebnem imenu, a v obrambo teh istih vrednot.

Če je bil v prvih letih poudarek na zvestobi Svetu Evrope, ne posameznim vladam, organizacijam ali osebam, zgolj formalnost, je v zadnjih časih vse bolj v ospredju. Bolj kot se nekatere družbe oddaljujejo od zavez civilizacijskim načelom, ki so jih sprejele ob podpisu Evropske konvencije o človekovih pravicah, večja je možnost, da bo vztrajanje pri vrednotah organizacije, v okviru profesionalnega dela ali osebnih dejanj in izražanja mnenj, problematizirano s te ali one strani.

Zanimivo, čeprav ne slučajno, so prvi obrisi možnega konflikta izšli iz odnosa do LGBT-populacije. Homofobija, tako kot druge družbene patologije, so sicer v mnogih evropskih družbah latentne in izbruhnejo na površje vsakič, ko jih politični oportunizem uporabi in legitimizira. Medtem ko so v prvem obdobju po padcu Berlinskega zidu opozorila na kršenje pravic seksualnih manjšin naletela na odgovore, da gre le za nesporazum ali vprašanje časa, je v zadnjih letih v nekaterih državah, predvsem na evropskem vzhodu, prišlo do preloma. Enakopravnost in zaščita človeškega dostojanstva dela sodržavljanov sta postali politično preganjani in zakonsko omejeni, odkrito in naklepno, v imenu "tradicionalnih vrednot". Populizem skozi zavajajočo interpretacijo vrednot, kot so družina, varnost, nacionalna kultura in podobno, skuša vzpostaviti percepcijo konflikta med "tradicionalnimi" in "zahodnimi vrednotami". Med te zadnje se potem, kot po nekakšni inerciji, uvrščajo tudi načela, kot sta neodvisnost sodstva in medijev ter možnost delovanja nevladnih organizacij, torej vseh vzvodov demokratičnega nadzora nad delovanjem oblasti. Vse skupaj se na koncu zapakira še v vztrajanje pri popolni nacionalni suverenosti, ki zavrača zunanje, mednarodne normative in omejitve glede obnašanja ter zahteva popolno svobodo v zaščiti čistosti naroda pred dekadentnimi vplivi razuzdanega zahoda. Ideal zdravega naroda je državljanom serviran kot tolažilna nagrada v zameno za svoboščine in blagostanje, ki ga "dekadentni zahod", kljub vsem svojim pomanjkljivostim, vendarle zagotavlja bistveno bolje kot "tradicionalni vzhod". Nikoli ne bomo najuspešnejši, nikoli ne bomo res svobodni, lahko pa smo najbolj nestrpni.

Pomembno vlogo v moralnem utemeljevanju populistične politične in družbene paradigme imata tudi ritualiziranje in mitologiziranje zgodovine, neprestano vračanje k dogodkom in obdobjem, na interpretaciji katerih populizem gradi svoj status žrtve in skuša delegitimizirati vsakršno politično konkurenco ali demokratični nadzor in omejitve nad lastnim ravnanjem. To zelo spominja na instrumentalizacijo zgodovine, ki sta jo v svojem upravičevanju avtoritarnega enoumja uporabljali bivša jugoslovanska vojska in oblast. Tudi skozi indoktrinacijo mladih pri predmetu temelji splošne ljudske obrambe in družbene samozaščite. A paralelo je mogoče najti tudi v našem odnosu do takšnega ravnanja. Odpor in kritika manipulativne interpretacije zgodovine v ničemer ne izključujeta obsodbe in empatije glede dejanj, ki so bila storjena po drugi svetovni vojni na naših tleh. Prav nasprotno, zaradi pietete do žrtev zunajsodnih pobojev je naša moralna dolžnost zavrniti politično instrumentaliziranje njihove in naše skupne tragedije. To seveda zahteva tudi jasnost v obsodbi tega, kaj se je zgodilo. Pieteta do žrtev ne postavlja enačaja med fašizmom in uporom proti njemu. Povojni dogodki v ničemer ne zmanjšujejo civilizacijskega pomena antifašizma, a jih z njim tudi ni mogoče upravičiti. Relativizacija zunajsodnih pobojev, ne glede na njihov kontekst, je voda na mlin tistih, ki se trudijo, da bi našo prihodnost spremenili v drugi polčas naše preteklosti.