Domovina je…...
(7759) Naj uvodoma povem, da imam zelo rad ljudske pesmi. In Ota Pestnerja. Gre za pomemben del slovenske kulture. Ne edini, pa vendarle. A kot pravi predsednik, okusi so različni, nikoli ni mogoče zadovoljiti vseh. Razen če gre za ideološke okuse, kjer je poizkus zadovoljevanja vseh lahko politični program. Morda bi se lahko na podoben način lotili državnih proslav. Spravno in uravnoteženo. Bratje Smrtnik in Zlatko. Predsednik pol govora govori, pol govora je tiho. Za prvi del proslave je scenarist Pirkovič, za drugi Živadinov. Na koncu stopita oba na oder in se primeta za roke, kot Kohl in Miterrand v Verdunu. Fade out na Pahorjev mountrushmorjanski predsedniški izraz in gremo spat. Lahko pa tudi ne kompliciramo. Če vprašate mene, bi proslave ob dnevu državnosti omejil na Zdravljico, častno četo, predsednikov govor, topovske salve z gradu, da tudi hišni ljubljenčki vedo, da praznujemo, in otroški pevski zbor z venčkom narodnih. Vse skupaj, če se le da, z vizualno podobo od nekoga, ki nima le dveh obiskov likovnega krožka v četrtem razredu osnovne šole. Glede okusov si res ne gre beliti las. Sem pa pri letošnji proslavi postal pozoren na nekaj drugih reči.
Najprej na popolnoma izpraznjen, generičen, na ritualnem zaklinjanju slepi ljubezni in zvestobi temelječ koncept domovine in domoljubja, ki bi ga z manjšimi prilagoditvami lahko uporabili tudi za Paragvaj. Ponosen sem, da sem Slovenec, ker sem Slovenec. Mi smo kleni (karkoli to pomeni), pridni in pošteni. Imamo lepo naravo, reke, gore, hribe in doline. Dvomim, da se imajo Paragvajci za neklene, lene in nepoštene. Tudi naravo in gore imajo. Svoje, ne le tistih sosedovih, ki so bile uporabljene za našo osrednjo proslavo. Danes italijanski Dolomiti, včeraj Rovinj. Ali smo v svojem občudovanju svojega res tako nesamozavestni in fovš, da še državne proslave ne zmoremo spraviti skupaj, ne da bi sosedom ukradli razglednico ali dve? Nikoli ne bomo največji, nikoli ne bomo najmočnejši, še tega ni treba, da smo za vsako ceno vedno najboljši, bi pa bilo fino, če bi lahko bili vsaj malo svoji.
V konceptu domoljubja, na katerega prisegajo snovalci letošnje proslava, je domovina usoda, v katero se, po naključju, rodiš. Usoda, ki je ne moreš ne izbrati, ne spremeniti, ne sooblikovati. Lahko ji le slepo slediš. V tem konceptu domoljubja domovine nimaš rad, ker jo imaš rad, ampak zato, ker jo moraš imeti rad. V tem konceptu domoljubja do domovine ne smeš biti kritičen, tudi če jo imaš rad. V tem konceptu domoljubje ni ljubezen do domovine, ampak pokorščina do oblasti. Nič ne odraža tega koncepta domovine bolje kot z interneta pobrane fotografije, ki so bile na proslavi uporabljene kot ilustracija njenih državljanov. Državljanov, katerih državo smo slavili. Generični, fotokopirani vulgus, ljudje brez identitete, ljudje, ki jih ni. Vsi virtualni, vsi brezpravni. Pravih državljanov na proslavi ni bilo. Zaradi varnosti so morali ostati za ograjo. Predstavljajte si, da bi izbrane predstavnike ljudstva na Kongresnem trgu iz profilaktičnih razlogov zamenjali z napihljivimi lutkami iz Sežane.
Uvodnemu predsednikovemu govoru je takoj sledilo darthvadersko ropotanje o tistih, ki baje "niso želeli, smeli, hoteli in verjeli" in njegovemu pozivu k dialogu, strpnosti in sodelovanju nemudoma pokazalo sredinec. Večkrat je bila omenjena "zdrava" domovina, ki seveda implicira obstoj tiste druge, ki je bolna in nezdrava. Ko sem po proslavi na twitterju omenil primerjavo s Paragvajem, so se name usule obtožbe, da sem izdajalec lastne kulture, ki naj se raje prime krampa in lopate, ker v življenju še nisem naredil nič družbeno koristnega. Nič ni bolj zabavnega, kot če te levičarskega izdajalstva obtožujejo funkcionalno nepismeni liki, ki se imajo za desničarje, ob tem pa bebavo posnemajo ideološke vzorce in diskurz kitajske kulturne revolucije, Rdečih Kmerov in Stalinovih čistk.
Domoljubje je zadnje zatočišče za barabe, je že v osemnajstem stoletju zapisal Samuel Johnson. Ni šlo za kritiko ljubezni do domovine, ampak za obsodbo lažnih patriotov, ki lastne koristi, sumljive rabote in svinjarije prodajajo zamotane v nacionalne barve. Ko vas pokliče domovina, je zato pametno preveriti, ali je na liniji res ona ali zgolj nekdo, ki skuša zlorabiti vašo ljubezen do nje. Pravo domoljubje temelji na ljubezni do lastne države, a vključuje tudi kritičen odnos do nje, ne zato, ker je ne bi imeli radi, ampak zato, ker jo imamo. Pravo domoljubje dokazuje predvsem naš odnos do moralnih in etičnih vrednot. Pravo domoljubje dokazujemo z odnosom do pluralistične demokracije, človekovih pravic, demokratične vladavine prava, solidarnosti, humanizma, socialne pravičnosti. Slepa ubogljivost, brez kritične presoje, načelnosti in poguma, nas lahko pripelje v podobne zagate, v katerih so se v tridesetih letih prejšnjega stoletja znašli nemški in italijanski "patrioti". V precepu med svojo vestjo in sodelovanjem v zločinih, ki ga je, v imenu domovine, od njih zahtevala oblast. V zgodovini so bili velikokrat največji domoljubi prav tisti, ki so imeli dovolj poguma, da so "klicu domovine" odločno rekli ne.
V zadnjih dneh se je v Sloveniji zgodilo toliko stvari, da se morda sprašujete, zakaj še vedno težim s proslavo. Morda zato, ker ne sprejemam, da si nekateri prilaščajo ekskluzivno pravico odločati o tem, kaj je domovina in kdo je domoljub. Ne le domoljubju, tudi drugim vrednotam, kot so družina, varnost, kultura, se sprevrača pomen in se jih zlorablja kot orožje v kulturnem boju, s katerim se z roba skrajnosti blati in diskvalificira progresivne, demokratične in humanistične evropske vrednote, ki smo jih pred devetindvajsetimi leti, ob ustanovitvi na Kongresnem trgu slavljene države, zapisali v ustavo. Ne sprejemam, da se v imenu domoljubja demonizira antifašizem, ki je temelj svobodne in demokratične povojne Evrope. Preveč rad imam Slovenijo, da bi to le nemo opazoval. Pretežko ob vsakem povratku domov čakam, da se bo prikazala tista majčkena in obledela slovenska zastava na sredi karavanškega predora. Ljubezen do domovine mi daje moč in samozavest, ki ne potrebujeta nestrpnosti in sovraštva in ju in zavračata. Tako rad imam družino, da jo privoščim vsem, ki si jo želijo. Rad imam slovensko kulturo, ne le zato, ker je naša, ampak zato, ker je kultura, takšna, ki nas povezuje, lahko tudi jezi, iritira in provocira, predvsem pa nam daje dihati, nas dela ustvarjalne, drzne, inovativne, drugačne, zanimive, uspešne, nam omogoča, da smo odprti do drugih in da zaupamo vase. Rad imam slovenski jezik, ne le zaradi Trubarja, Cankarja in Prešerna, ampak tudi zato, ker je čudež, da smo ta jezik ohranili, in ker je jezik, v katerem, po tridesetih letih bivanja v tujini, še vedno razmišljam, čutim, ljubim in se jezim. Rad imam Slovenijo, ne zato, ker bi imela najlepša jezera, reke in morje, ampak zato, ker sem se ob njihovih bregovih prvič zaljubil in praznoval rojstvo svojih otrok. Rad imam slovenske gozdove, zato ker v njih živijo medvedi, ker sem v njih z dedkom nabiral gobe in zato ker so se v teh gozdovih borili domoljubi, ki so se odzvali klicu svoje vesti in se uprli zlu. Rad imam Trg republike, ne zato, ker bi bil lepši od Markovega trga ali Elizejskih poljan, ampak zato, ker smo na njem praznovali rojstvo naše skupne in svobodne države. Tega mi nihče ne more vzeti in nihče ne more trditi, da nisem domoljub. Zato ker imam rad Slovenijo, ne pristajam, da se za domoljube predstavljajo tisti, za katere je domovina le zemlja in kri. Tisti v rumenem, ki vleče na rjavo.