Vlada narodne enotnosti

(8141) V letih mojega službovanja sem doživel kar nekaj nenavadnih dogodivščin, še največ proti koncu devetdesetih let prejšnjega stoletja, v tistem burnem obdobju, v katerem so se mnogi deli Evrope, nekateri postopoma, drugi bolj sunkovito, dramatično in včasih tudi z nasiljem, po dolgih desetletjih avtoritarnega enoumja pomikali proti drugačni, bolj odprti, svobodni in demokratični družbi. Podobno kot danes, le v nasprotni smeri.

Bilo je mnogo trenutkov, za katere mi je žal, da jih nisem podrobneje dokumentiral, zanašajoč se na svoj, takrat še mladostni spomin. Tu in tam me je bilo pošteno strah. Na primer januarja 2000, nad Čečenijo, v helikopterju, ki so ga Rusi tik pred poletom popravljali s kladivom, potem pa so si ga še Čečeni izbrali za strelske vaje. Z mano sta bila nemški parlamentarec, ki se je na kladivo in strele odzval z molitvijo, in prekaljen novinar agencije Reuters, ki je iz torbe potegnil steklenico vodke. Sam sem se, kot vedno, postavil na stran sedme sile. Ali ob tragični novici, da se je italijansko letalo, ki je za Združene narode po Balkanu prevažalo humanitarce, le nekaj mesecev zatem, ko sem se z njim vračal iz Bosne, zrušilo na prištinskem letališču. Ali ob obisku volišča nekje pri Palah, med enimi izmed volitev v Bosni in Hercegovini, kjer sem klepetal z dansko televizijsko ekipo o gostoljubnosti lokalnega prebivalstva. Ko smo se kasneje eden za drugim odpeljali proti Sarajevu, smo nekaj kilometrov nižje zapeljali mimo terenskega vozila s štirimi oboroženimi možakarji. Ti so naš avto še spustili mimo, Dancem pa so izrekli dobrodošlico s častno salvo iz avtomatskega orožja. Eden od Dancev je končal v bolnišnici, s kroglo v ramenu. Ali takrat, ko sva se z mojim tedanjim šefom, predsednikom Parlamentarne skupščine Sveta Evrope lordom Russllom Johnstonom, z mastno preplačanim beograjskim taksistom prebijala mimo kolon do zob oboroženih srbskih specialcev, da bi se na skrivaj srečala z Ibrahimom Rugovo, v njegovi neuradni predsedniški rezidenci na griču iznad Prištine. Še danes hranim kristal, ki mi ga je kot simbol naravnega bogastva Kosova takrat podaril Rugova.

A ob vseh teh peripetijah mi je srce najbolj padlo v hlače ob srečanju z vlado narodne enotnosti Južne Osetije. Bilo je ob enem od mojih mnogih obiskov Gruzije, ki me je s svojo naravno lepoto in toplino tamkajšnjega prebivalstva vedno očarala. Skoraj vedno. Tam nekje okrog leta 2000 je bilo, v predsedniški palači sva se z Russllom srečala s starim lisjakom, zunanjim ministrom Gorbačova Edvardom Ševardnadzejem, ki ga je čez nekaj let odnesla revolucija vrtnic. Srečala sva tudi arhitekta bodoče revolucije, Mihaila Sakašvilija, ki je bil takrat, če se prav spomnim, minister za pravosodje. Glede njegove takratne funkcije me spomin pušča še posebno na cedilu, saj je Mihail v dosedanji karieri zamenjal že cel kup položajev, od stažista na Evropskem sodišču za človekove pravice do predsednika Gruzije in guvernerja ene od ukrajinskih regij. Že takrat je deloval kot bister, a vase zagledan in napihnjen možak, ki se politike loteva podobno kot moj sin igra računalniške igrice. Drzno in brez zavor, ko zavoziš, resetiraš in poskusiš še enkrat. Veliko idej in malo odgovornosti. V zimskem smučarskem središču Gudauri, priljubljenem med lokalno politično in gospodarsko smetano, diplomati in predstavniki mednarodnih organizacij, sem noč preživel ob kegljanju s predsednikom parlamenta Zurabom Žvanijo in njegovimi sodelavci. Na zajtrku sem srečal Sakašvilija z družino. Zurab je nedolgo zatem umrl v sumljivih in do danes nepojasnjenih okoliščinah v prijateljevem stanovanju v Tbilisiju. Miša je postal predsednik Gruzije. V času obiska se nama je z Russllom uspelo odpeljati v Južno Osetijo, separatistično regijo, ki je v tistem času preživljala kratkotrajno in nestabilno obdobje relativnega miru pred ponovnimi krvavimi spopadi, ki so sledili leta 2004 in 2008.

V prestolnico Južne Osetije sva odšla v družbi šefa misije OVSE v Tbilisiju, francoskega diplomata, ki ni skrival naveličanosti nad državo in ljudmi, ki so ga obdajali, vključno z nama. "Mejni prehod" je spominjal na prizore iz balkanskih vojn, nikogaršnji prostor, na katerem se je kopica sumljivih uniformiranih bradačev ukvarjala s kontrabando. Pejsaž kanistrov s prešvercano nafto, kartonov cigaret, kalašnikovk in rožnih vencev. Južnoosetijska metropola Chinvali je bila videti kot srednje velika vas, prašnih ulic in pritličnih hiš, iz katerih je štrlel en sam, precej zdelan nebotičnik, v katerem so imeli sedež vsi organi južnoosetijskih oblasti in tamkajšnja univerza.

Pred stolpnico sta na razpokanih opečnatih ploščicah postopala zdolgočasena vojaka v neenakih uniformah, ki sta nas pospremila v neosvetljeno zgradbo in dvigalo, ki ni vzbujalo posebnega zaupanja. Med dolgo in škripajočo vožnjo sem začel obžalovati, da sem Russllu predlagal ta izlet. V najvišjem nadstropju smo prispeli v večjo, z brlivkami osvetljeno čumnato, v kateri so za dolgo mizo sedeli najvišji predstavniki tamkajšnje oblasti. Bili so videti kot kulturni krožek Štajerske varde med uprizoritvijo Jezusove zadnje večerje. "Predsednik republike, predsednik parlamenta, zunanji minister," so se eden za drugim predstavili namrgodeni trebušasti bradači, vsi v vojaških uniformah. Priljudni so bili približno toliko kot najin spremljevalec, le da je njegovo polikano francosko aroganco zamenjala bolščava sovjetska robatost. Russell jih je po uvodnih in precej enostranskih protokolarnih vljudnostih povprašal po njihovem političnem programu in načrtih. "Med nami ni političnih razlik. Mi delamo za narod. Za ljudi. Za razvoj," so eden za drugim zatrjevali naši gostitelji in svojo enotnost in domoljubni žar tu in tam podprli s krepkim udarcem s pestjo po mizi. Na Russlla to ni naredilo posebnega vtisa in storil je to, kar je pogosto počel v družbi ljudi, ki so ga dolgočasili ali so mu šli na jetra. Sklonil je glavo, zaspal in na glas zasmrčal. Pazi se politikov, ki imajo polna usta nacionalnih interesov, mi je vedno pravil. Južnoosetijski politični vrh je obnašanje gosta iz Velike Britanije doživel kot žalitev, kar jim ne gre popolnoma zameriti. Temperatura v že tako hladni sobi se je spustila še za nekaj stopinj. Zbegan in vznemirjen sem se za pomoč obrnil k Francozu, ki je svojo pozornost nonšalantno obrnil k čistoči svojih nohtov. Naslednje pol ure je poteklo najpočasneje v mojem življenju. Na vse kriplje sem si prizadeval vzdrževati pogovor z obupanimi vprašanji in diplomatskimi puhlicami, ki so pri mojih sogovornikih povzročali vse očitnejše vznemirjenje in prezir. Tolmačevi prevodi so bili vse krajši, pot na njegovem obrazu je odražal napor, da iz odgovorov na moja vprašanja odstrani vsebine, ki po njegovem mnenju niso bile primerne za goste iz Evrope. Zadnjih nekaj minut se je v popolni tišini vleklo kot kurja čreva. Vojaka, ki sta naju pričakala, nista bila več zdolgočasena, bilo je videti, kot da čakata na ukaze, kam s to tolpo mednarodnih provokatorjev in plačancev.

V trenutku, ko sem bil prepričan, da bom vsaj nekaj ur, če ne dni, preživel v zaporniški celici nekje globoko v nedrjih predsedniške stolpnice, je napetost prekinil predsednik republike, ki je nenadoma skočil v zrak in zavpil "zakuska". Russell je v hipu prekinil svoj počitek in mi zarotniško pomežiknil. Na moje rotenje, da se takoj vrnemo v Tbilisi, je zgolj zamahnil z roko, češ da bi to bilo nevljudno. Ko je bil prave volje, je znal biti arogantnejši od vsakega Francoza. Naslednjo uro smo preživeli v tisti obliki druženja, ki se ji v diplomatskem jeziku reče "odprti in odkriti pogovor" in lahko vključuje vse, od medsebojnega davljenja do skupnega popivanja. Mize so se šibile pod težo v potu južnoosetijskega ljudstva plačanega kaviarja, šampanjca in mastne ovčetine, jaz pa sem v kotu, v družbi še vedno pretresenega tolmača, z vodko preganjal sindrom posttravmatičnega stresa. Vse od tistega dne me vsakič, ko kdo omeni vlado narodne enotnosti, zmrazi po hrbtu in dobim glavobol.