Matjaž Gruden

Govori

Demokracija v nevarnosti?

Nagovor na konferenci »80th/40th Anniversary Democracy and Governance Rethink«, Center za globalna tveganja in varnost korporacije RAND

·Washington·Prevod iz angleščine

Angleški izvirnik: Democracy at Risk?

Izvirnik je v angleščini. Slovenski prevod je nastal s pomočjo umetne inteligence.

[Uvodne formalnosti]

Živimo v časih, ko je vsak strokovnjak za geopolitiko in globalno varnost. Kako korporaciji RAND v takšnih razmerah uspeva ostati v poslu, mi ni jasno. Vseeno čestitke in hvala za povabilo.

Živimo tudi v časih, ko našo pozornost obvladujejo geopolitične napetosti in vojna. Spet vsak in njegov brat natanko ve, zakaj sta se predsednik Putin in Ruska federacija odločila za agresijo proti sosedi. Ni vedno ista resnica, vedno pa je zagovarjana s strastjo in neomajnim prepričanjem. Na tem konkurenčnem trgu alternativnih dejstev se postavljam na stran tistih, ki ne verjamejo, da se je to zgodilo zato, da bi odvrnili grožnjo Nata. Prav tako nisem naklonjen razlagi, da je bilo to nujno za zaščito čistosti ruskega naroda pred vsiljivim in razdiralnim vplivom dekadentnega Zahoda. Če že kaj, bi Kremelj vsaj pri tem v naših logih našel veliko somišljenikov. Verjemite mi, nihče ni bolj »anti-woke« od predsednika Putina in njegovih pribočnikov.

Po mojem mnenju – in na podlagi skoraj treh desetletij dela z Rusijo, ki je bila članica Sveta Evrope, dokler ni bila pred nekaj več kot letom dni izključena – je prava grožnja za Putina izhajala iz možnosti, da bi se Ukrajina razvila v polnokrvno liberalno demokracijo. Čeprav se je država na tej poti soočala in se še sooča s številnimi ovirami, od šibkega upravljanja in institucij ter pomanjkanja demokratičnih izkušenj do endemične korupcije, je bila to jasna izbira prepričljive večine ukrajinskih državljank in državljanov. Svojo odločenost so pokazali v revoluciji na Majdanu, na poznejših volitvah in v svojem junaškem odzivu na rusko agresijo. Možnost demokratične Ukrajine, ki bi bila gospodarsko, institucionalno, politično in družbeno funkcionalna in uspešna, je bila grožnja, ki je Putin ni mogel prenesti. Samo predstavljajte si, kaj bi se zgodilo, če bi njegovi podložniki začeli misliti, da obstaja alternativa nacionalistični avtarkiji in avtoritarni vladavini. Ukrajina se torej ne bori le za svoje preživetje. To je tudi bitka za liberalno demokracijo.

Toda grožnja liberalni demokraciji ne prihaja le od zunaj. Grožnje so tudi od znotraj.

Prvič, izgubljamo podporo številnih državljanov, ki so izgubili zaupanje v institucije liberalne demokracije in so do nje bodisi brezbrižni bodisi odkrito pripravljeni sprejeti njene avtoritarne alternative. To se v Evropi v novejši zgodovini ne dogaja prvič. Naj citiram iz članka dopisnice Newsweeka iz Bukarešte Rosie Waldeck. Junija 1940, potem ko so nacistične čete vkorakale v Pariz, je zapisala: »Padec Francije je bil vrhunec dvajsetih let, v katerih demokracija ni izpolnila obljub, da bo obvladala brezposelnost, inflacijo, deflacijo, delavske nemire, strankarski egoizem in kar je še tega. Evropa, utrujena sama od sebe in v dvomih o načelih, po katerih je živela, je čutila skoraj olajšanje, da je vse urejeno … Hitler, se je zdelo Evropi, je bil pameten tip – zoprn, a pameten. Svojo državo je zelo okrepil. Zakaj ne bi poskusili na ta način?« In vemo, kako se je to končalo. »Zgodovina se ne ponavlja,« naj bi rekel Mark Twain, »se pa rima.« Ojoj, in kako se rima. Hočem reči, da liberalna demokracija temelji na pogodbi z državljani, da bo njihov jutri boljši od njihovega včeraj. Ko je ta pogodba prelomljena ali ko ljudje to tako občutijo, je demokracija v težavah.

Drugič. Izgubljamo podporo mnogih mladih. Da, zaskrbljeni so. Da, jezni so, in da, bolj so angažirani, kot so bili mladi še pred desetletjem ali dvema. Toda njihov angažma ni samoumevno napreden in prodemokratičen. To naredi negotovost glede prihodnosti. Raziskava iz leta 2020 je pokazala, da so podnebne spremembe v skrbi veliki večini mladih v zahodni Evropi. A več kot polovica vprašanih je odgovorila, da bolj kot demokracijam zaupajo avtoritarnim režimom, da bodo našli rešitev. Pred nekaj leti je le vsak tretji mladi Nizozemec ali Nizozemka menil, da je pomembno živeti v demokraciji. Komaj pred tremi meseci je študija organizacije Claims Conference razkrila, da skoraj četrtina nizozemskih milenijcev in pripadnikov generacije Z verjame, da je holokavst mit ali da je pretiran. Nimam nič posebej proti Nizozemski; toda če je stanje takšno v državi, ki velja za eno najtrdnejših liberalnih demokracij, bi nas moralo zelo skrbeti, kako je s podporo demokraciji med mladimi drugod.

Nazadnje, model liberalne demokracije, ki je nastal na Zahodu, v mnogih delih sveta izgublja privlačnost in podporo. Razlogi za to so zapleteni in mnogi med njimi so domači in samozadani, a ob ruski agresiji bi se morali kritično vprašati, zakaj se je toliko držav in toliko ljudi zunaj zahodne poloble odločilo, da bodo tokrat stali ob strani in se ne bodo pridružili obsodbi agresije ter je ne bodo podprli, prav tako ne prizadevanj za pomoč njeni žrtvi. Je v tem, kako Zahod izvaja, kar pridiga, kaj takega, kar je to povzročilo? Smo bili vedno zvesti in dosledni do konca, ko gre za zavezanost demokratičnim načelom in mednarodnemu redu, ki temelji na pravilih, ter za njihovo spoštovanje? Ne gre za kajpaonizem, ki je ciničen manever, s katerim se žrtve ene krivice izigravajo proti žrtvam druge, temveč za težavno – a tudi nujno – vajo, da povrnemo zaupanje v sistem, ki temelji na spoštovanju svobode posameznika in človeškega dostojanstva vseh. Prav vseh.

Za konec: odgovor na vprašanje v naslovu konference je pritrdilen. Demokracija je v nevarnosti. Ne bo lahko obrniti njenega nazadovanja ter povrniti zaupanja in podpore ljudi, brez katerih ne more ne uspevati ne preživeti. Zelo pošteno se bomo morali pogledati v ogledalo. Verjetno se bomo morali podati na dolg let iz svoje cone udobja ter globoko zakoreninjenih vzorcev mišljenja in delovanja. Razmisliti bomo morali o povezavi med blaginjo in zaupanjem ljudi v demokracijo. Vlagati bomo morali v izobraževanje in mladim dati resnično besedo pri odločitvah o njihovi prihodnosti. Ponuditi jim bomo morali prihodnost. Zelo trdo bomo morali delati, da zgradimo globalno zavezništvo za demokracijo, ki bo temeljilo na medsebojnem zaupanju, solidarnosti in spoštovanju. Kot sem rekel, ne bo lahko, toda, dame in gospodje, ali imamo na koncu koncev sploh izbiro? Samo poglejte alternative.